Prijava
Dark Theme
Republika Avstrija se je preteklo soboto ob nacionalnim prazniku spomnila sprejetja zakona o svoji trajni nevtralnosti 26. oktobra 1955 v avstrijskem parlamentu. Že 15. maja 1955 pa je s podpisom Avstrijske državne pogodbe (ADP), v kateri so med drugim zajamčene tudi pravice koroških in štajerskih Slovencev ter Hrvatov na Gradiščanskem, spet postala samostojna, neodvisna in demokratična država v srcu Evrope.
Letošnja 69. letnica uzakonjenja avstrijske nevtralnosti je potekala v znamenju številnih spominskih prireditev po vsej državi in na ozadju mrzličnega iskanja nove vlade po morda usodnih septembrskih volitvah, pri katerih je skrajno desničarska svobodnjaška stranka (FPÖ) postala najmočnejša stranka v avstrijskem parlamentu. Prvič v drugi avstrijski republiki in - kot je pokazal dan pred nacionalnim praznikom - ne brez alarmantnih posledic.
Dan pred državnim praznikom, ko se je prvič sestal novoizvoljeni avstrijski parlament na ustanovni seji, je bil - čeprav s tesno večino (100 od skupno 183 glasov) - prvič v povojni zgodovini avstrijskega parlamenta za prvega predsednika parlamenta izvoljen kandidat skrajne desnice Walter Rosenkranz, zastopnik nemškega nacionalnega krila svobodnjakov, ki nikdar ni skrival svoje simpatije z nekdanjimi vodilnimi nacisti in jih celo javno pohvalil kot »nosilce režima«. Sodeč po izjavah predstavnikov vseh parlamentarnih strank tik pred (tajnim) volilnim postopkom, so za Rosenkranza seveda glasovali poslanci svobodnjakov (57) ter velika večina poslancev in poslank iz vrst ljudske stranke, ki ima v parlamentu 51 sedežev in je Rosenkranzevo izvolitev izrecno priporočala. Odločno proti so bili zeleni, socialdemokrati (SPÖ) in liberalci (Neos) pa so prepustili odločitev osebni presoji posameznih poslank in poslancev.
Ob takšnem izidu glasovanja se postavlja vprašanje, kaj je z avstrijskimi politiki, kaj je s »požarnim zidom«, ki ga gradijo v mnogih evropskih državah ali so ga že postavile demokratične stranke sredine in levice proti grozečemu pohodu skrajne desnice, pri kateri nedvoumno izstopa prav avstrijska svobodnjaška stranka. In vse to se dogaja, čeprav Herbert Kickl s svojo stranko ne skriva svojih antidemokratičnih oz. avtoritarnih namenov. Konec koncev gre za stranko, ki hoče iz Avstrije narediti trdnjavo proti vsemu, kar je tuje, ki ne skriva simpatije do neonacistov in fašistov ter totalitarnih sistemov. Tudi izstop iz Evropske unije je opcija, ki jo Avstrijkam in Avstrijcem ponujajo Kicklovi svobodnjaki. V Nemčiji politik AfD nikoli ne bi bil izvoljen za predsednika/co ali podpredsednika/co Bundestaga, a tudi ne kakega deželnega parlamenta!
Ravno zaradi teh dejstev in spoznanja, da Kickl s svojimi svobodnjaki nima partnerjev za sestavo nove avstrijske vlade, se je avstrijski predsednik Alexander van der Bellen tudi odločil, da poveri mandat za oblikovanje nove vlade s socialdemokrati in še dodatno majhno stranko (liberalci ali zelenimi) dosedanjemu kanclerju Karlu Nehammerju. Prvi krog pogovorov je Nehammer medtem že opravil, nove vlade pa ni pričakovati pred koncem leta. Do tedaj bo nad Avstrijo ves čas visel tudi damoklejev meč desničarske vlade. Kajti tako znotraj ljudske stranke kot tudi avstrijskega gospodarstva obstajajo vplivne struje, ki bi raje videle vladno koalicijo ljudske stranke s svobodnjaki. Tudi za ceno, da bi ljudska stranka izgubila kanclerja - in Nehammerja.
Neuspeh pogajanj med ljudsko stranko in socialdemokrati o novi avstrijski vladi je tudi del računice svobodnjakov, saj je Kickl napovedal, da s tem, da je van der Bellen poveril Nehammerja za oblikovanje nove vlade, še ni bila izrečena zadnja beseda. Da zadeva še ni zaključena.
Svobodnjaki so z izvolitvijo Rosenkranza na drugo najvišjo politično mesto v državi - po zveznem predsedniku in še pred kanclerjem - že slavili pomembno zmago. A še niso zadovoljni. Hočejo tudi kanclerjev stolček. Če bo potrebno, tudi z velikimi demonstracijami, ki jih že napovedujejo po družbenih omrežjih.
Letošnji nacionalni praznik je bil torej za Avstrijce in Avstrijke dan mešanih občutkov. Na eni strani imamo zaskrbljenost zaradi vstopanja skrajne desnice v najvišje državne institucije, kot je parlament, po drugi strani pa še obstaja upanje, da se bo vendarle uresničil tisti scenarij, ki bo dal Avstriji novo vlado brez desničarskih svobodnjakov.
