KONTROVERZNI KATAR: Od (Ne)etike do patetike

Še preden smo v nedeljo slišali začetni sodnikov žvižg, bi lahko mirne duše zapisali, da smo v Katarju priča enemu najbolj kontroverznih svetovnih prvenstev v zgodovini. Prvo mesto si bržkone zasluži svetovno prvenstvo v Argentini leta 1978, ki so ga preimenovali v »mundial desaparecidosov« oziroma argentinskih državljanov, ki so »izginili« med fašistično diktaturo krvoločnega generala Videle.

Svetovni športni dogodek (skupaj z olimpijskimi igrami) številka ena se je v nedeljo v Katarju začel s številnimi polemikami, pa tudi (patetičnimi) ekscesi (arabsko državo naj bi SP stalo 220 milijard evrov). Že sam jesenski termin ni bil po godu številnim državnim zvezam in klubom, saj so morali po celem svetu prekiniti že utečeno kolesje (prvenstva in evropske pokale). Res je tudi, da se julija ne bi dalo igrati sredi Arabske puščave, kjer dosegajo temperature tudi 45 stopinj Celzija.

Katar se je vedel strogo egoistično in machiavelistično: glavni cilj bogatega emirata je bil ta, da bi se svetovni javnosti prikazal v najlepši, čeprav nerealni luči. Vsa ta leta so se požvižgali na človekove in delavske pravice. Med gradnjo neracionalnih stadionov je po zadnjih podatkih umrlo nad sedem tisoč delavcev, za katerimi so se izgubile (skoraj) vse sledi. Po smrtni nesreči na gradbišču so trupla dobesedno izginila.

O vsem tem in marsičem so jasno povedali in prikazali v dokumentarcu novinarji angleškega BBC in Sunday Timesa (dobi se ga na spletu), ki so razkrili tudi, kako si je Katar s podkupovanjem članov izvršnega odbora svetovne nogometne zveze FIFA izboril »mundial«. To sicer naj ne bi bilo prvič, saj si je pred tem svetovno prvenstvo baje podobno (beri z mastnimi denarčki) zajamčila tudi Rusija.

Nogomet je namreč edini šport, ki premika ljudske množice, kar je zelo po godu samodržcem (in drugim).

Predsednik Fife Gianni Infantino je vseeno prepričan, da bo katarski mundial »najlepši«. Pustimo se presenetiti.

Vsaj iz športnega vidika upamo, da bo res tako.