KOMUNICIRANJE: Tam je tudi sinhrotron

Za sabo imamo sedem dni neposrečenih ali kar groznih besed.

Začelo se je konec prejšnjega tedna, ko je slovenski premier Janez Janša 25. obletnico pokola v Srebrenici izkoristil za polemiko. Pokola ne bi bilo, je ocenil, če bi »Združeni narodi komunistične genocide obsodili enako kot holokavst«.

Nič boljši ni bil Matteo Salvini. Sredino ujmo v Palermu je izkoristil za polemiko s tamkajšnjim županom. In kot Janša neprestano omenja komunizem, Salvini pač vpleta migrante: »Ob veliki skrbi za priseljence župan Orlando pozablja na občane Palerma: pojavi se nevihta in mesto je pod vodo.«

Nič boljše ni bilo na levici, kjer si nekateri lastijo antifašizem. Vse, kar ne sodi na levico, je za nekatere že fašizem. Zato smo brali o »izdajalcih« in »fašistih« – to naj bi bili vsi, ki niso nasprotovali ponedeljkovemu poklonu dveh predsednikov pri dveh spomenikih v Bazovici.

»Nekateri segmenti levice so usvojili dosedanjo strategijo dominantne, desne ideologije,« je v kratkem pogovoru, ki ga je včeraj objavil hrvaški Jutarnji list, opozoril Noam Chomsky. Zgovoren je pogrom, ki ga je doživela pisateljica J. K. Rowling, ko je zapisala, da podpira pravice transspolnih ljudi, da pa bo zase še naprej rekla, da je ženska.

Vse postaja polje za ostro komuniciranje. Niti naravne nesreče ali zgodovinske tragedije niso izvzete. Kje so tu katoliški etos ali levoliberalna toleranca? Ni ju. In ker je komuniciranje v politiki pomembnejše od vsebine, so posledice na dlani: uveljavljajo se neobzirni politiki. Kako naj jim kljubujemo? Priznamo, da nimamo pametnih predlogov za globalno raven, imamo pa nasvet za lokalno raven. Svetujemo obisk sinhrotrona oz. elektronskega pospeševalnika elektronov v Bazovici.

Tam se dnevno srečujejo podjetniki in znanstveniki več narodnosti, ki s svojim delom krojijo prihodnost.

Učitelji naj otroke peljejo v Bazovico. Najprej k spomenikoma, nato v sinhrotron. Pa bodo otroci – nedolžna bitja, ki jih splet še ni okužil – sami razumeli, kje je treba biti tiho in kaj je vredno razprave.

No ja, da povemo do konca: tudi nam novinarjem ne bi škodilo pokukati tja, kjer iz sodelovanja nastaja prihodnost. Da prihodnost začutimo in jo vsilimo javnemu mnenju. Marsikateri politik ali tviteraš bi umolknil, saj ne bi imel česa povedati.