KATALONIJA: Razkorak med politiko in civilno družbo

Kdor je napovedoval, da bo enotna manifestacija katalonske civilne družbe, ki je potekala 11. septembra, na dan katalonskega nacionalnega praznika, vsaj delno razjasnila stanje v regiji, se je dodobra uštel. Že naslednjega dne so časopisi podali popolnoma različna stališča, vsi pa so soglašali pri ugotovitvi, da množičnosti prejšnjih let ni bilo. Organizatorji sicer poročajo o »več sto tisoč« udeležencih, ki jih očitno ni bilo na spregled, je pa tudi številka, ki jo je navedla policija, to je vsega 60.000 ljudi, prav tako očitno premajhna.

Dejstvo je, da je prišlo do razkoraka med civilno družbo in politiko. Organizacije civilne družbe imajo pri tem lažje delo; navsezadnje so demonstrirale za neodvisnost, tako kot že več kot deset let ob vsakem 11. septembru. Zanimiva poanta je bila, da se je na ulicah, predvsem v Barceloni, zbralo veliko mladih; pred dvema letoma, pa tudi lansko leto je prevladala srednja generacija, tokrat pa je mlajša publika polnila ulice.

Osrednji katalonski politični stranki, ki sta bili pred leti, čeprav ne povsem iskreno, pa vendarle jedro gibanja neodvisnosti, sta si zdaj daleč narazen. Tako stranka republikanske levice ERC, levo krilo zavezništva neodvisnosti, kot tudi njegov sredinsko liberalni del, torej stranka Junts, naslednica nekdanje Convergencie, stranke dolgoletnega katalonskega predsednika Jordija Pujola, se prav v tem času soočata z eno samo temo, to je z lastno prihodnostjo. Obe sta namreč pred kongresom.

Glede tega ima lažjo nalogo stranka Junts. Formalno je njena predsednica Laura Borras, nekdanja predsednica katalonskega parlamenta, vajeti stranke pa drži trdno v rokah Carles Puigdemont, nekdanji katalonski predsednik, ki že sedem let živi v izgnanstvu. Stranka Junts je po lanskih španskih parlamentarnih volitvah za predsednika vlade podprla socialista Pedra Sáncheza in s tem preprečila desnici, da prevzame oblast v državi. V zameno je parlament izglasoval pravico poslancev, da na zasedanjih uporabljajo katalonščino, baskovščino in galicijščino, ter kasneje izglasoval zakon o amnestiji za dogajanja, povezana z osamosvojitvenim referendumom leta 2017. V postopku je več kot 4000 ljudi, sodišča so amnestijo takoj uveljavila za vse policiste, ki so bili obtoženi nasilja nad prebivalstvom na dan referenduma, počasi pa rešujejo ostala vprašanja; peščici pomembnih osebnosti, tudi samemu Puigdemontu, pa amnestije ne priznavajo.

Puigdemontu torej v Španiji še vedno grozi aretacija, če prestopi mejo. Sodniki so celo od sodišča Evropske unije zahtevali pojasnilo, ali je amnestija v skladu z evropskim pravnim sistemom, kar je seveda samo zavlačevanje, kajti v Luksemburgu sodni mlini meljejo zelo počasi in odgovor bo znan šele čez nekaj mesecev. Stranka Junts ima sicer možnost, da v Madridu ruši Sánchezovo vlado, ampak v tem primeru bi si nakopala očitek, da je glasovala skupaj z desnico, torej s postfrankistično stranko Vox. Skratka, videti je, da Junts nima veliko manevrskega prostora.

Ima pa ga stranka ERC, ki pa je razdeljena na dva dela. Člani stranke so na notranjem referendumu glasovali o podpori socialistu Salvadorju Illi za predsednika Katalonije in mu to podporo zagotovili. Proti je glasovalo 48 odstotkov članstva, kar seveda ni malo. Med zagovorniki podpore socialistom sta bila tudi predsednik stranke Oriol Junqueras in generalna sekretarka Marta Rovira. Junqueras je bil podpredsednik Puigdemontove vlade, ni se umaknil v izgnanstvo, bil je obsojen na 12 let zapora, odsedel je tri leta, ves ta čas pa je ostal predsednik stranke. Marta Rovira se je po referendumu skrivaj umaknila v izgnanstvo, do pred kratkim je bila v Švici in se je vrnila, ko je sodišče preklicalo zaporni nalog; navsezadnje pri organizaciji referenduma ni imela nobene formalne funkcije. Zdaj pa oba, Junqueras in Rovira, kandidirata za predsednika stranke ERC. Čeprav oba podpirata Illo, sta med seboj sprta. Kandidirata pa tudi še dva člana stranke, ki predstavljata tistih 48 odstotkov, ki so se izrekli proti Illi. Skratka, obeta se dokaj razburljiv kongres.

Medtem pa Salvador Illa spreminja politično podobo Katalonije. Med drugim ga je v Madridu sprejel kralj Filip. To je bila nekoč tradicija, z izvolitvijo Puigdemonta pa je zamrla. Niti njegova naslednika Quim Torra (Junts) in Pere Aragonès (ERC) nista bila povabljena v kraljevo palačo.

Katalonci se vsestransko prepirajo, Madrid pa dosledno izvaja »normalizacijo«.