ITALIJA IN EU: Kupovanje časa

Mačistično merjenje moči med Italijo in Evropsko komisijo je v preteklih dneh zamenjalo trepljanje po ramenih in iskanje rešitev, da bosta volk sit in koza cela. Zaostrovanje nikomur ne koristi. Salvini in Di Maio (še bolj pa trezni Conte) sta naposled vendarle spoznala, da sta v Evropi izolirana. Da ko gre za spoštovanje pravil in dogovorov, prijatelji iz sorodno mislečih vlad izpuhtijo; da se investitorji ne šalijo in da varčevalci postajajo živčni, z njimi pa tudi delodajalci (zlasti razvitega severa države), ki naj bi zaposlovali »naslednike« upokojencev iz reformiranega zakona Fornero in brezposelne, ki naj bi jih novačili okrepljeni uradi za zaposlovanje v okviru t.i. zakona o državljanskem dohodku.

Po drugi strani so v »slabi formi« tudi vodilni v Evropski komisiji. Pogojno proevropska garnitura v Bruslju teka gasit požare od enega konca do drugega. Brexit ji ne da miru, Macron in Merklova sta pohabljena konja, evroskepticizem se razrašča tudi v drugih državah. Zato si preprosto ne morejo privoščiti odpiranja fronte z Italijo. Predvsem pa dvoglavi vladi v Rimu pred evropskimi spomladanskimi volitvami nočejo nuditi alibija za stopnjevanje protievr(op)ske retorike.

A je kompromis, ki ga še v teh urah mrzlično pilijo tehniki obeh strani, lari fari. Italija naj bi sicer formalno res zmanjšala delež zadolževanja, a je težko, da ne bi kljub temu poglobila javnega dolga. Nihče namreč ne verjame napovedim o 1,5-odstotni rasti, ko pa svetovno gospodarstvo že kaže znake stagniranja, predvolilne obljube, ki naj bi spodbudile porabo, pa so milo rečeno pod vprašajem.

Gre torej le za kozmetiko in obojestransko kupovanje časa do prihodnje volilne preizkušnje.

A to, da utegne sedanji vladi v Italiji spodleteti na celi črti, ne bi smelo nikogar veseliti. Ker pač alternative zanjo (za zdaj) ni. Po njej lahko tudi k nam pridejo le rumeni jopiči in avtoritarna oblast.a