ITALIJA: Čolnič še plava

Premier Giuseppe Conte je prekrmaril vladno ladjico skozi Scilo in Karibdo glasovanj o zaupnici v poslanski zbornici in sinoči tudi v senatu, četudi brez absolutne večine. Tesen izid vladni posadki ne obeta mirne plovbe na odprtem morju, kjer še divja vihar pandemije in pihajo orkanski vetrovi gospodarske in socialne krize. Vsekakor za zdaj čolnič še plava. In ker smo v teh težkih časih vsi na isti barki, četudi eni krmarijo, drugi pa zremo v njihovo početje, smo si vsi oddahnili, da se ladjica ni potopila v ožini, kamor jo je speljal Matteo Renzi.

Prva žrtev lastnega makiavelizma je prav on. Takoj po umestitvi vlade je zapustil Demokratsko stranko – ministrici, ki ju je zdaj odpoklical, sta bili imenovani še kot predstavnici DS – in ustanovil strančico, s katero naj bi pogojeval vlado, postopoma izvotljeval DS in ciljal na vsaj 10-odstotni volilni konsenz. Strančica ni zaživela. Nasprotniki, ki so njen naziv Italia Viva sarkastično primerjali z znamko jogurta, jo zdaj imenujejo Italia Morta. Prav zato je Renzi igral na vse ali nič, blef pa se mu ni posrečil. Vladni partnerji so pokeraša prisilili k razkritju kart. Kdorkoli je Zingarettiju, Di Maiu in Conteju sugeriral, naj nezvestemu partnerju zaloputnejo vrata v nos, si je privoščil posebno slast. Človeka, ki se ravna po načelu »cilj opravičuje sredstva«, je prekanil z drugim Machiavellijevim rekom: »Največji užitek je prevarati prevaranta.«

Vse to pa so politične igre, ki so všeč medijem, medtem ko se državljani sprašujejo, ali bo vlada zdaj sposobna prebroditi krizo. Da si ljudje želijo trdno vlado, kažejo tudi javnomnenjski seizmografi, po katerih naj bi v zadnjem tednu tri vladne stranke DS, G5Z in LeU skupno pridobile 2 odstotka glasov, Renzi naj bi še nekaj izgubil, prav tako Melonijeva in Salvini, ki sta klicala na volitve, rahlo pa se krepi zmernejša Forza Italia.

Podobno provladno vzdušje je tudi v parlamentu, k čemur prispeva tudi preživetveni nagon spričo ustavne reforme, ki bo po volitvah število poslancev in senatorjev zmanjšala za tretjino. Res je, da Conte v senatu nima absolutne večine. Sinoči je še prevladovalo taktiziranje in dviganje politične cene. Do odločilnega preštevanja še ni prišlo, ker je Renzi svojo četico senatorjev obdržal skupaj le s tem, da so se vzdržali. Slej ko prej bo šlo zares in pričakovati je, da bo preživetveni nagon prevladal nad samomorilskim.

Napačno pa bi bilo, ko bi se premier in vladna večina naslanjala le na inercijo. Naloge, pred katere jih postavlja krizni trenutek, zahtevajo veliko več. Pospešiti je treba reformni zagon in izkoristiti zgodovinsko priložnost, ki jo ponuja plan EU za okrevanje. V njem so že nakazane smernice zelene preobrazbe in digitalne revolucije. Prav predsinoči je tv oddaja Report pokazala, kako bi s kombinacijo sonca, vodika in že razpoložljive tehnologije Italija lahko postala neto izvoznica čiste energije. Preseči je treba logiko vlaganja v gradbeništvo in zastarele tehnologije, staviti je treba na inovativnost in drznost.

Je ta vlada tega sposobna? Močno dvomimo, vendar boljše ni na obzorju. Četudi niso geniji, smemo upati, da bodo vsaj znali prisluhniti pametnim predlogom in ne bodo več oklevali, kot so doslej tudi zaradi nenehnih razprtij. Številčno šibkejša večina bi lahko bila tudi bolj homogena. A na tem bodo še morali trdo delati.