GLOSA: Uboga Rusija

Vladimir Vladimirovič Putin je obogatil svojo kolekcijo žrtev z zagonetno smrtjo še enega oporečnika. Potem ko je pod streli »neznancev« padla Ana Politkovska, časnikarka lista Novaja gazeta, potem ko je Aleksander Litvinenko, bivši agent KGB, v Londonu popil čaj s polonijem, potem ko je Sergej Magnitski umrl po enoletnem zaporu in so Borisa Nemcova ustrelili v središču Moskve, je prišel na vrsto še Aleksej Navalni. Njega se je bilo najtežje znebiti. Najprej so mu natresli strup novičok v spodnje hlače, a se je rešil, ker je svojcem uspelo, da so ga prepeljali v bolnišnico Charité v Berlinu. Navalni je bil toliko izzivalen in pogumen, da se je po ozdravitvi vrnil v domovino. Verjetno je računal na zaporno kazen zaradi »ekstremizma«, a ni si mogel predstavljati, da zna biti rusko sodstvo tako uspešno. Najprej so ga obsodili na tri leta ječe, nato pa so zaradi iz trte izvitih zločinov zaporno kazen podaljšali na 19 let. Tudi si ni mogel predstavljati, da bodo v arhipelagu ruskih gulagov zanj izbrali najhujšega, onstran arktičnega kroga, katerega ime pove vse: Polarni volk. Že v »normalnih« zaporih je preživel v samici 300 dni. Kaj se je dogajalo v kazenskem gulagu, ne vemo. Bil je namreč tako pokončen, da je svojo izkušnjo izražal z ironijo. »Sem novi Dedek Mraz,» je pisal 25. decembra lani. »Toda ne pravim: »Ho-ho-ho«, temveč »Oh-oh-oh«!« Njegov jedilnik? Dve skodeli vrele vode in dva kosa plesnivega kruha.

Kljub temu, da sta bila Putin in Navalni nasprotnika, sta si bila v določenem smislu tudi podobna. Putina, tega zglednega šolarja sovjetskih tajnih služb, je zgovorno opisala hči Georgea Kennana, enega najvplivnejših ameriških diplomatov prejšnjega stoletja. Imenuje se Grace Kennan Warnecke in v svoji pred kratkim objavljeni avtobiografiji pripoveduje, kako zelo je Rusija zaznamovala njeno življenje. V času poznega Stalina, ko je bil njen oče veleposlanik v Moskvi, so jo namreč vpisali v rusko šolo. Tam se je naučila jezik, spoznala rusko kulturo in se zaljubila vanjo. V 90. letih je šla v Sankt Peterburg z namenom, da opravi intervju z županom Anatolijem A. Sobčakom. Toda zadnji trenutek se je zgodilo, da je bil Sobčak zaseden. Njegov podžupan in bivši študent Vladimir Putin ga je nadomestil. Grace se je znašla pred mladim človekom žalostnega obraza in ledeno srepih oči. Vedela je, da je bivši kagebejevec. »Hvala Bogu,» si je dejala, »da nisem na oni strani mize.«

Svetlo modre oči Navalnega in inteligentne poteze njegovega mladostnega obraza nikogar (razen Putina) niso mogle strašiti. Kljub ogromni fizični in psihični razliki med njima je treba vendarle povedati, da ju je združevala goreča ljubezen do Rusije. Zaradi svoje vzgoje v šolah tajnih služb Putin verjame v njeno imperialno usodo in je pripravljen za njeno ponovno uveljavitev tvegati spopad z vesoljnim Zahodom. Navalni, mlajši, je bil vpet v kulturo elektronskih medijev, ki se jih je uspešno posluževal pri širjenju svojih političnih idej. Bil je odprt v svet in nasproten ruskemu stoletnemu prekletstvu: avtokraciji, korupciji, ogabnemu bogastvu peščice oligarhov in prav tako ogabnemu siromaštvu večine. Oba sta zasledovala svoje cilje - Putin jih še zasleduje - s fanatično odločnostjo. Ta zagnanost je Navalnega pogubila. Spominja me na Milovana Đilasa, »petelina, ki je prezgodaj zapel«, kakor je dejal Stane Kavčič. S svojim predčasnim kikirikanjem si je zaslužil dolgo zaporno kazen in se za vedno izključil iz političnega življenja, ki bi ga s kancem previdnosti lahko plodno sooblikoval. Navalni je donkihotsko odločitev, da se vrne v žrelo Putinovega režima, še dražje plačal: z velikim trpljenjem in prezgodnjo smrtjo. Če bi na Zahodu nadaljeval svojo politično aktivnost, bi lahko vplival na rusko javno mnenje bolj uspešno in več časa kot za rešetkami. Pomislimo samo na Aleksandra Hercena, ki je iz londonskega zatočišča v 50. in 60. letih 19. stoletja s časopisoma Polarnaja zvezda in Kolokol odločilno vplival na reforme Aleksandra II. Res pa je, da Putin ni car Aleksander. Njegova roka seže dlje.

Po vsem, kar sem povedal, se mi postavlja vprašanje, kako še zagovarjati Putinov režim in vojno v Ukrajini. Prvega sicer že od davna odklanjam. Ostajam pa pri mnenju, da so vojno zanetile ZDA v ihti, da zavarujejo svojo planetarno hegemonijo. Za upor Natovi širitvi v ukrajinski in črnomorski prostor bi se odločil vsak ruski vladar, tudi če ne bi bil Putin. Toda po tem, kar se je zgodilo, bo njegova verjetna zmaga močno okrnjena in omadeževana. Ubogi Navalni, ubogi Putin, uboga Rusija.