EVROPSKA UNIJA: Frau Merkel, scheitert Europa?

»Scheitert Europa?« – Evropa propade?, se je v pred slabimi šestimi leti izdani knjigi spraševal nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer. V njej je ostro obsodil takratno nemško »evroegoistično« gospodarsko politiko in vsiljevanje njenih pogledov ter prijemov celotni evropski skupnosti. Po zadnjem neuspešnem videosrečanju voditeljev držav Evropske unije postaja vprašanje spet aktualno.

V času, ko Evropa z epidemijo preživlja »najhujšo krizo po drugi svetovni vojni« (Frau Merkel dixit ...), niso njene v Uniji združene države sposobne poiskati in dobiti rešitev, ki bi vsem omogočila, da bi se iz nje izvlekle na čim manj boleč način. Evropske obveznice, s katerimi se je takratni predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi uspešno lotil svetovne finančne krize leta 2008, kaže, da ne bodo tokrat prišle v poštev. Vsaj tako je sklepati, potem ko se je Frau Merkel na to temo nedvoumno izrekla: »Koronabond? Nein!« Po svoje ima seveda prav, saj skrbi za svoj lastni vrtiček. Zakaj bi morala nemška kmetica Angela v teh hudih časih imeti pri srcu tudi gospodarske vrtičke drugih, manjših evropskih kmetov? Na to vprašanje je lepo odgovoril prav Joschka Fischer v svoji knjigi. V njej je Merklovo spomnil, kakšen je bil nemški vrtiček takoj po drugi svetovni vojni. Bil je razrit, razoran, pokončan. In povrhu vsega še poln dolgov.

Leta 1945 je nemški vojni dolg znašal 23 milijard dolarjev. Takratnih. Ogromno. Nakopičil se je v dveh vojnah, ki jih je Nemčija začela in izgubila. Veljal je več kot 100 odstotkov bruto domačega proizvoda Zahodne Nemčije. Ko bi države upnice zahtevale njegovo striktno izplačilo, si Zahodna Nemčija ne bi mogla nikoli gospodarsko opomoči.

Osem let po koncu vojne so skoraj vsi upniki priskočili Zahodni Nemčiji na pomoč. 24. avgusta 1953 se je na konferenci v Londonu 21 držav odločilo za razpolovitev dolga od 23 na 11,5 milijarde dolarjev, ki bi jih morala Zahodna Nemčija odplačati v roku 30 let. Tako se je slednja rešila pred gotovim bankrotom. Dogovor so podpisale Belgija, Cejlon, Danska, Francija, Grčija, Iran, Irska, Italija, Jugoslavija, Južna Afrika, Kanada, Liechtenstein, Luksemburg, Norveška, Pakistan, Španija, Švedska, Švica, Združene države Amerike in Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Edinole Sovjetska zveza je – s krvavo močjo 20 milijonov žrtev druge svetovne vojne – zahtevala izplačilo svojega deleža do zadnjega centa.

Londonski dogovor je predvideval izplačilo preostale polovice dolga po morebitni združitvi obeh Nemčij. Po padcu Berlinskega zidu, leta 1990, pa je kancler Helmut Kohl zavrnil to možnost, in države, podpisnice dogovora – med njimi tudi Italija, ki ji Frau Merkel sedaj bere gospodarske levite, in Grčija, ki je okusila trdo peto nemško zrežirane evropske Trojke – so Nemčiji preostalo polovico dolga odpisale.

Nemčija je oktobra 2010 izplačala zadnji obrok (polovičnega) dolga, 69,9 milijona evrov. Brez »darila« iz Londonskega dogovora bi morala poravnavati svoj dolg še pol stoletja. In gotovo ne bi bila sedanja Nemčija.

Tako pa ... Joschka Fischer je prepričan, da je Draghi ob svetovni finančni krizi – kljub nemškim ugovorom - s »svojimi« evrobondi rešil evro. Takrat je zapisal, da »Nemčija predstavlja največjo nevarnost za Evropo.«

Kdo ve, kaj bi zapisal danes.