ELIZABETA II.: Kraljica stabilnosti

Simboli imajo pomembno in tudi nesluteno združevalno moč. Posledično jih vladarji od nekdaj uporabljajo sebi v prid, saj se okoli njih oblikujejo in utrjujejo države ter še posebej nacionalne skupnosti. Za državljane Združenega kraljestva in članic Commonwealtha je ta simbol krona, ki je skozi stoletja prenesla neštete pretrese, izgube in krize. Kralji in kraljice so prihajali in odhajali, krona pa je ostajala simbol neomajnosti, moči in uspeha monarhije, ki v današnjem korenito spremenjenem svetu še vedno napaja svoj ponos iz preteklih vojnih, ekonomskih in političnih zmag.

Elizabeta II. je bila ob kronanju marsikaj: premlada, neizkušena in neizobražena ter zato priročen plen državnikov, ki so hlepeli po moči. 25-letna vladarica pa je dobro vedela, kaj nosi na glavi: simbol, okoli katerega se bo narod združeval, če mu bo sama najbolj predana. In tako je tudi bilo. Breme vodenja največje kraljevine na svetu je bilo seveda zelo zahtevno, nikoli pa ni javno pokazala, da bi bilo zanjo pretežko. Vedela je namreč, da mora ne glede na vse ostati močna, kajti v igri sta bili kraljevina in identiteta milijonov ljudi.

Ob začetku vladanja ji je izkušen politični maček in premier Winston Churchill razložil, da je njena naloga zgolj ta, da nič ne stori. Zato se ni vtikala v politiko vlad, poskrbeti je morala le za miren potek dogodkov, sproti je gladila spore, saj je morala ostati krona sinonim za stabilnost. Vlade so padale, vrstila so se trenja, kolonialni imperij se je drobil, zgodil se je celo brexit. V vseh ključnih trenutkih je Elizabeta nastopila umirjeno, čeprav strogo in odločno, a tudi pošteno in spoštljivo.

V sedmih desetletjih so Britanci uspešno prebrodili veliko viharjev tudi zato, ker je bila kraljica vselej ob njih. Zaradi izjemno dolgega vladarskega staža pa s(m)o jo začeli istovetiti s krono. Postala je počlovečen simbol stabilnosti in gotovosti. Zaradi tega je ob Elizabetini smrti zazijala praznina, pritihotapil se je strah, da bo krona z njenim odhodom izgubila tisto moč, po zaslugi katere se je ohranila toliko stoletij. Usoda kraljevine je zato zdaj v rokah Karla III., ki bo moral podobno kot njegovi predhodniki uporabiti ta simbol stabilnosti v svoj prid in okoli njega združiti povsem spremenjen narod.