DAN ŽENSK: Naj bo 8. marec vsak dan, ne le 8. marca

Ob osmem marcu, mednarodnem dnevu žensk, se pogovarjamo o ženskah. Ob 25. novembru, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, se pogovarjamo o femicidih, o domačem nasilju in o drugih oblikah fizičnega, psihičnega, spolnega izživljanja, ki so ga deležne ženske. Prav je tako.

A potrebovali bi več. O ženskah, njihovih pravicah, o njihovem položaju v družbi, bi se morali pogovarjati vsak dan. Vsi: moški in ženske. Ne zato, ker bi bile ženske pomembnejše od preostalega dela populacije, seveda ne. (Mimogrede: feminizem NI prizadevanje za »nadvlado« žensk nad moškimi, kot napačno in zavajajoče navajajo nekateri, ki jih motijo prizadevanja žensk, a ne nujno samo njih, da bi v družbi vsi imeli enake pravice in da nihče ne bi bil v podrejenem položaju.) Osmi marec ali kak drugi dan, ki smo ga posvetili tej ali oni temi, mine in karavana gre dalje - komu je mar za pravice žensk.

Ja, vsakodnevno ubadanje s tem je utrujajoče. Še bolj utrujajoče pa je konstantno opozarjanje, zahtevanje. Da sploh ne govorimo o nadležnosti zavijanja z očmi ali pikrih komentarjev, češ »ufff, spet težijo s temi stvarmi«, ki jih je mnogokrat mogoče opaziti ali slišati, ko kdo reče - kaj pa ženske?

Živimo v družbi, globoko prežeti s patriarhalnimi vrednotami, ki žensko sistematično in na različne načine postavlja v podrejeni položaj. V moškosrediščni družbi, če želimo. To je dejstvo, ob katerem se moški ne bi smeli počutiti ogrožene, napadene. To je tema, o kateri se želimo pogovarjati, to je stanje, ki ga želimo spremeniti.