BOKSARSKA VREČA: Veliko prostora za mirovanje

Najtežje je to početi vzvratno na klančini. Nekaterim je tudi bočno precej nerodno. Najbolj prijetno je takrat, ko gremo kar noter, naravnost naprej. Brez čudnih kotov ali obratov. Ah, ja, govorim o parkiranju.

Odkar pomnim, se pri nas pogovarjamo o parkiranju. Pred nekaj meseci me je v Trstu dosegel prijatelj koreograf z Dunaja, ki je z možem prvič obiskal mesto. Prvo njegovo vprašanje je bilo: “Kje lahko pustim avto?” Tega problema ne poznamo samo pri nas, kot je nedvomno res, da se tudi prijatelji iz Slovenije običajno ustrašijo naših ulic in uličic ter našega milimetrskega parkiranja. Pomagamo si celo z odsevom avta v izložbi, zato da preračunamo razdaljo, preden se dotaknemo vozila za seboj. Neandertalska preživetvena taktika, preden se vklopijo kamere in piskajoča tehnologija.

Parkiranje je za mnoge torej muka, še težje pa je, pred tem, najti prostor. To pomanjkanje je za nekatere celo eden izmed razlogov, da so gledališča manj obiskana. Čeprav je logično, da je nemogoče najti prostor za vse pred vhodom v teater.

Pomanjkanje parkirnih mest ni škodljivo le za kulturo: objavljene študije razlagajo, kako je iskanje parkirnih mest škodljivo tudi za naše srce. Podvrženi smo stresu, ki ga težko predelamo. Med iskanjem se poveča tudi agresivnost.

Ali bi verjeli, da v obdobju svojega življenja preživi avtomobil 95 % časa z ugasnjenim motorjem? Tako je ocenil profesor Donald Shup in svoje ugotovitve predstavil v študiji iz leta 2005. Za teh 95 % je potrebnih kar nekaj parkirišč, garaž in podobnih prostorov, kjer lahko naš avto miruje.

Mestnim upravam in državam začenja postajati čedalje bolj jasno, da je povečevanje možnosti parkiranja povsem neumna poteza za urbano življenje. Ljudem se odvzema veliko prostora, zato da lahko avtomobili tam spijo.

Težko je verjeti, a se tudi za idejo parkirišč najde simptom družbe potrošništva, ki ne vodi - dobesedno - nikamor. Morda je gradnja parkirišča eno izmed redkih del, ki se mu celo arhitekti otepajo, ker ni v njih kdove kaj lepega ali človeškega. V filmih so parkirišča v glavnem idealna kulisa za zločine, izmenjave kovčkov z denarjem ali drogo, za napade Batmana, skrivanje pred morilcem, ki nas zasleduje ... Dvomim, da bi se kdo poročil na parkirišču, da bi skupina otrok izbrala parkirišče, da bi se tam igrala skrivanje ali nogomet, da se kdo tam zadrži in v miru zaužije svoj sendvič, ker je mir in prijeten zrak.

Vsem postaja jasno, da smo na pragu velikih sprememb. Svet brez avtomobilov je še povsem idealistična ideja, vsi smo pač vzgojeni, da je naš avto podaljšek hiše ali nekaj zelo osebnega. Nihče ne bi še bil pripravljen deliti avta z drugimi ljudmi, oziroma najeti avto samo tedaj, ko ga potrebuje. Izstopili bi pred gledališčem, avto bi odpeljal dalje do naslednje osebe, ki potrebuje prevoz. S časom bomo morda spoznali, da potrebujemo prevoz, ne pa avta. Toda do takrat moramo vsi - tudi podpisani - veliko spremeniti v načinu mišljenja.

ZDA so znane po tem, da nakazujejo propad družbe, ki je zgrajena samo na kapitalu. Videli smo na primer, kako se je že zdavnaj tam izpela moda odpiranja velikih nakupovalnih centrov. Zdaj bomo lahko opazovali, kako v državi, ki je z zakonom določila, da mora imeti vsako stanovanje vsaj eno parkirišče ali garažo, sprejemajo odločitve, ki gredo v povsem novo smer: v omejevanje parkirišč in prepoved parkiranja.

Evropa je bila hitrejša. V Amsterdamu so na primer parkirišča postala zabavišča za otroke. Delati bo treba na tem, da počlovečimo naša mesta. Dobrodošla bo kakšna klop in kakšna gugalnica več v mestnem središču. Tudi boljši mestni prevoz bo lahko veliko prispeval k temu, da se odpovemo osebnim avtomobilom. Kar na parkomatih plačujemo za parkirišče, pa bi lahko plačevali manjšemu (električnemu) taksiju.

Koliko stresa manj bi bilo, če bi lahko po mestu le hodili in se družili. Paved Paradise je naslov zadnje študije novinarja in izvedenca za prevoze Henryja Grabarja, ki je v analizo zaobjel več ameriških mest. Kako parkiranje razlaga svet je avtor pripisal v podnaslovu. Povabil nas je tudi k premisleku glede tega, kako izgubimo razum, ko nam kdo “ukrade mesto”. Ali ker moramo parkirati tristo metrov stran od vhoda v gledališče. Kar pa res ni tragedija.