Osem dni v vesolju ... ah, ne, šest mesecev v vesolju. Ne, skoraj devet. Zgodba Sunite Williams in Barryja Wilmora - znanstvenikov, ki sta preizkusila polet z modulom družbe Boeing - je tako nemogoča, da se je lahko zgodila samo v resničnosti. Njuna misija naj bi trajala le nekaj dni, zdaj pa že mesece živita oddaljena od sveta. Morda se zemeljski prebivalec celo sprašuje, kako bi bilo živeti nekaj časa oddaljen od vsega tega: Trump, Musk, Evropa, vojne, onesnaženje ipd.
Ne vem, ali sta zares tako odrezana od sveta, kot si mislimo. Države spet posvečajo zelo veliko pozornosti vesolju. Nekatere teme zvenijo kot nostalgične zgodbe, kot je ponovno osvajanje Lune. Drugi načrti pa so bližje znanstveni fantastiki - med svojo drugo inavguracijo je recimo Trump obljubil, da bo človek stopil na tla Marsa.
Nova politika moči je tesno povezana s širjenjem človeške prisotnosti v vesolju. Od mreže satelitov, ki jo plete Elon Musk za svoj Starlink, do drugih privatnikov, ki pošiljajo v vesolje satelitske naprave za namene, povezane z internetom.
Ampak to ni vse. V zadnjem času lahko beremo članke, študije in knjige, ki dobro razlagajo, kako je vesolje pomembno za farmacijo, botaniko in celo težko industrijo.
Ko pošiljamo znanstvenike v vesolje, jih ne pustimo pri miru s knjigo in fotoaparatom, da bi prebolevali dolgčas v lebdenju in nam pošiljali prikupne slike naše Zemlje. Potovanja v vesolje so tesno povezana tudi z eksperimenti. Priznam, še pred nekaj leti nisem vedel, da so vesoljne postaje predvsem laboratoriji, v katerih raziskujejo tudi pridelavo določenih zdravil. Ni težko razumeti, da so pogoji v laboratoriju na zemlji precej drugačni od pogojev v laboratoriju v vesolju.
Največ denarja, kot je vsem znano, gre pravzaprav za potovanje od Zemlje do dotične vesoljne postaje. In že tukaj se danes vidi novo tekmovalnost v poglavju osvajanja vesolja, ki ga ni bilo niti v času hladne vojne. Pomislimo samo na to: milijarder Elon Musk tekmuje neposredno z Amazonovim šefom Jeffom Bezosom, kdo bo zgradil najboljšo in največjo raketo. Ja, tudi Freud se smeje tem prispodobam, a tekmovalnost fantkov je pač taka, kakršna je.
Nezanemarljivi akter v igri za vesolje je Kitajska: edina država, ki ima državno vesoljno postajo. Morda se o tem premalo piše, a Kitajska je v zadnjih letih zgradila in pognala v vesolje postajo Tjangong (nebeška palača), umeščena je v orbito 450 kilometrov nad zemljo in trenutno lahko gosti do tri astronavte. V svojem arhivčku sem našel članek iz Dela iz leta 2023, v katerem piše, kako naj bi se v letih postaja večala in večala. »Za postajo razvijajo nove dodatke, ki bodo omogočali spajanje z večjimi zunanjimi tovornimi plovili. Prav tako razvijajo napihljive module, ki bodo služili za bivanje na postaji, hkrati bodo poskusni moduli, ki bodo nekoč predstavljali življenjske prostore na Luni. Z novimi posodobitvami se bo podaljšala tudi operativna doba postaje, in sicer z 10 na 15 let.« Presenetljive rezultate na Luninem površju je Kitajska že dosegla, ko je sonda Chang’e 6 pred kratkim pristala na oddaljeni strani Lune - the dark side, če ste pinkfloydovci. Raziskovanje skrite plati našega satelita zahteva zelo visoko pripravo in tehnološko zmogljivost. A kitajska zgodba z vesoljem se še nadaljuje. Če je Trump pripravljen »počučati« ves petrolej, ki ga Zemlja premore, se Kitajska odloča za drugo politiko. »V geostacionarni orbiti, 36.000 kilometrov daleč v vesolju,» beremo po spletu, »namerava Kitajska postaviti en kilometer široko sončno elektrarno, ki bo zbirala sončno energijo in jo v obliki mikrovalov pošiljala nazaj na Zemljo.« O tem se je sicer že govorilo tudi za druge države, a vse kaže, da namerava Kitajska to uresničiti, saj bi »bila energija, ki bi jo solarna elektrarna zbrala v enem letu, enaka celotni količini energije, ki jo Kitajska v istem času ustvari s pridobljeno nafto.«
Rusija se je zadnje čase nekako umaknila iz te tekme, tudi zato, ker nima zadosti denarja, da bi samostojno stopila v igro za vesolje.
Zato ne mislim, da sta znanstvenika - in spomnimo, da je Sunita Williams astronavtka slovenskega rodu, torej trenutno še bolj zamejka od vseh nas - v vesolju tako oddaljena od zemeljskih zdrah. Morda sta še najbolj vpletena v to brozgo. Ni veliko možnosti, kam bi se zatekla.
In kot kaže, niti na Marsu ne bomo imeli oddiha.