Merc in Čuk o Društvu slovenskih pisateljev včeraj in danes

V nobenem sorodstvu ni z najverjetnejšim nemškim kanclerjem Friedrichom Merzem, je v torek v prostorih TKS Mariju Čuku namignil Dušan Merc. »Stari oče je bil res še s končnim z-jem, sam sem pa Slovenec,« je potrdil pisatelj in nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev med letoma 2019 in 2024. Na tem mestu ga je nasledil Marij Čuk, že 30. predsednik DSP, ki je na tržaškem srečanju predstavil društvo ter Merčevo umetniško delo in pisateljevanje. Mnogi ga poznajo tudi kot učitelja in ravnatelja, saj je 32 let vodil Osnovno šolo Prule, kjer se je loteval vozlov mladinske in najstniške problematike.

Da je najbrž najbolj pomembno društvo na slovenskem zemljevidu, »zaradi tega, ker je vseskozi spremljalo, oblikovalo in usmerjalo ne le slovensko leposlovje, ampak tudi slovensko politiko in družbeno dogajanje,« je uvodoma dejal Čuk. Spomnil je na Jurčiča in na Trstenjaka, ki je leta 1872 ustanovil društvo, ki je delovalo do leta 1915, ko so ga kot subverzivno zaprle avstro-ogrske oblasti. In da je bilo vseskozi idejni usmerjevalec in pa varuh slovenskega jezika oz. identitete pisateljev, ki se izražajo v maternem jeziku.«

V letih 1988-1990 je bilo po Merčevih besedah društvo središče vsega dogajanja v slovenski družbi. »Pisatelji so se namreč postavili po robu unitarizmu jugoslovanske države, drugače bi bila danes slovenščina drugorazredni jezik,« je ugotavljal. Društvo je danes močno in funkcionira, ni pa tistega poenotenja, ki so ga bili predhodniki sposobni. Morda, ker za to ni potrebe, je ugotavljal in dodal, da mora danes kljubovati mnogim ideološkim zmotam oz. pritiskom. »Slovenščina pa ostaja edino orodje misli.«

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.