BIDNOVE ZDA: Dobro, zlo in realno

Dejstvo, da je premagal najbolj osovraženega ameriškega predsednika doslej, je Josepha Bidna samo po sebi dvignilo na piedestal. Ljudje po svetu so v njem videli nasprotje Donalda Trumpa, politika, ki bo ZDA vodil dostojno in s prijaznejšim obrazom. Volilna kampanja, med katero so tako republikanci kot demokrati manihejsko prerokovali, da bo v primeru nasprotnikove zmage »konec Amerike«, je ta občutek še podžgala.

Naivno je bilo sicer misliti, da bodo ZDA z demokrati ubrale radikalno nove poti. Politične smernice se seveda razlikujejo (od programa obamacare do pravice do orožja), osnovna pravila realne politike in geostrateški interesi pa ostajajo isti. Prvi Bidnov poziv po prevzemu predsedniške funkcije »kupujte ameriško« ni ravno Trumpov »najprej Amerika«, a tudi ni daleč od tega. Na meji z Mehiko se slika še ne spreminja: Biden je ta teden javno pozval migrante, naj ostanejo doma v svojih državah.

Nazadnje so njegovi prvi koraki v zunanji politiki pokazali, da pristop sploh ne bo mehek. Nihče sicer ni pričakoval, da bo tudi oblika diplomatskega izražanja vsaj na začetku podobna tisti njegovega predhodnika: če je Trump imel severnokorejskega voditelja Kim Jong Una za »raketnega moža«, si je Biden privoščil bistveno resnejšo obtožbo (in obtoženca), ko je dejal, da je ruski predsednik Vladimir Putin morilec. Šel je tako precej dlje od Baracka Obame, ki je svoj čas Putina užalil, ker je Moskvo opisal kot regionalno silo. Kar v resnici tudi je, če pomislimo, da ekonomsko ošibljena Rusija za razliko od ZDA in Kitajske (ter v preteklosti Sovjetske zveze) v glavnem skrbi za utrjevanje položaja na »dvorišču pred hišo« (vključno s Sirijo), ne pa na globalni ravni. Le da zaseda »ruska regija« pomemben del severne poloble.

Tudi v odnosu s Pekingom, v katerem pa vidi Washington še zlasti na področju gospodarstva in napredne tehnologije pravega konkurenta, je Bidnova administracija dala vedeti, da ne bo popustljiva; ameriški in kitajski diplomati so se pogovarjali (in kregali) na Aljaski, včeraj se je srečanje sklenilo brez diplomatskega napredka. ZDA obenem svarijo svoje partnerje, naj s temi nedemokratičnimi sogovorniki ne sklepajo poslov.

Države Evropske unije so zaveznice ZDA, z njimi delijo vrednote demokracije in osebnih svoboščin. Američani imajo veliko napak, kljub vsemu pa je pri njih mogoče, da mediji povzročijo odstop predsednika (primer Watergate) in da javno mnenje prispeva k prenehanju vojne (Vietnam). Rusko in kitajsko javno mnenje nič ne štejeta, drzni novinarji in oporečniki se zlahka znajdejo v zaporu ali celo na pokopališču.

Evropo na ZDA še konkretneje vežejo obveze iz časov po drugi svetovni vojni. Toda vse to ne pomeni, da mora po vsej sili ubogati in ostalim zapreti vrata. Nemška kanclerka Angela Merkel je v petek potrdila sodelovanje z Rusijo pri plinovodu Severni tok 2, v skladu s tradicijo tiste ostopolitik, ki jo je v času hladne vojne daljnovidno uvedel Willy Brandt.

Tema je v malem aktualna tudi pri nas. Trst je pred pandemijo tkal svilene vezi s Kitajsko, kar Američanom prav tako ni bilo pogodu. EU pa se mora že enkrat odločiti: ali postane subjekt, ki vodi svojo kolikor toliko enotno zunanjo politiko, ali pa bo životarila pod vplivom drugih velesil, ki – od prve do zadnje – močne Evrope nočejo.