BERLUSKONIZEM: Italijanske sanje o denarju in ženskah

V milanskem duomu se je včeraj zbrala množica predstavnikov vseh področij, ki jih je desetletja uspešno obvladoval, krojil in usmerjal pokojni Silvio Berlusconi. Zastopani so bili politika, gospodarstvo in ekonomija, mediji in šport. Katedrala toliko vplivnih italijanskih moških na kupu zagotovo ni nikoli doživela, da smo na posnetkih opažali skoraj izključno kravate, pa je zgolj potrditev dejstva, da je pokojnik nadzoroval vse tiste ključne sfere, znotraj katerih moški zbirajo svojo moč. Ravno iz te moči je nekdanji predsednik vlade postopoma, vsaj od 80. let prejšnjega stoletja, dobival zagon in konsenz, ki ni bil le politični, ampak tudi družbeni.

Odločitev italijanske vlade, da Berlusconiju priredi državni pogreb in da se njegovemu spominu pokloni z dnevom žalovanja, je vsekakor jasna politična gesta, ki nosi v sebi tudi močan ideološki pečat. Italijanska premierka Giorgia Meloni namreč predobro ve, da brez Berlusconijevega vstopa v politiko zdaj že davnega leta 1994 ne bi bila tam, kjer je. Brez njegove stranke Naprej, Italija bi se morali politiki precej desno od sredine zadovoljevati z nastopi na lokalni ravni. Danes pa sedijo v udobnih rimskih sedežih, kjer nadaljujejo podvig, ki ga je milanski podjetnik začel pred več kot štiridesetimi leti: Italijo spreminjajo v vse bolj populistično, neoliberalno in patriarhalno družbo.

Gradnja nove družbe, ki bi bila čim bolj vodljiva, je bilo nedvomno težaško delo, a Berlusconiju se ni nikamor mudilo. Najprej je moral ustvariti nove sanje za nove čase. Takrat so se pisala leta, ko je razredni boj usihal. Italijanom se je z gospodarskega vidika pisalo dobro in zato je bilo treba zaigrati na noto ugodja. Berlusconi je tako ponudil šport, razvedrilne programe z razgaljenimi ženskami in mit denarja. S pomočjo impozantnega medijskega sistema pa je za model uspeha postavil sebe: spretnega podjetnika, ki ima ob sebi čedalje mlajše lepotice in ob nedeljah navija za Milan. Uspešen človek, ki ima kot vsi ostali hibe, kdaj pa kdaj pove kakšno neumno in se tudi rad poheca. Takšen lik je bil Italijanom všeč in začel se je kult osebnosti, ki pa je v obliki politične opcije na volišča povlekel množice. Kljub postopnemu tonjenju stranke pa smo nekaj razumeli zelo pozno, in sicer da smo se po nekaj desetletjih znašli v družbi berluskonizma, v kateri je šovinizem sprejeta praksa in kjer je glavni cilj posameznika sebično zasledovanje blagostanja za vsako ceno.