8. FEBRUAR: Kultura zdravi

Vzemite si nekaj minut in preberite na naši spletni strani govor Margherite Trusgnach na nedeljski osrednji prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v Čedadu. Njen poetičen slavospev združevalni moči kulture in slovenskega jezika.

Beneška kulturnica izhaja iz generacije, ki ni mogla hoditi v slovenske šole, ker jih pred 50 leti v Benečiji ni bilo. Beneška zemlja je bila pohojena, ljudi je bilo sram lastnega materinega jezika, protislovenska gonja je bila zelo močna, je spomnila govornica. Treba je bilo vzeti vajeti v svoje roke, zunanje opore ni bilo, »treba je bilo čakati, da bo plamen postal kres«. In Benečani so jo res vzeli v svoje roke, »ranjeni glas naše zemlje in naših duš« se je spremenil v pesem. Doline so napolnili novi glasovi. »Najprej eden, nato dva, potem že trije. Nazadnje smo zapeli v zboru.« Začel se je beneški preporod. Po zaslugi ljudi, kot so bili Izidor Predan, Rino Markič, Aldo Klodič, Pavel Petričič, Viljem Černo, katerim »še dandanes dolgujemo vse«, zato smo dolžni, »da nadaljujemo in uresničujemo njihove sanje in njihovo hrepenenje ... da ohranjamo jezik, besedo, pesmi, molitve ...« Da damo kulturi prihodnost.

Članica Kulturnega društva Rečan, ki nosi ime po Aldu Klodiču, je pozvala k enotnosti – Benečija ne potrebuje razprtij in ločevanja. »Morali bi iskati skupnih poti, ki gradijo prihodnost in krepijo korenine preteklosti. Razhajanja krepijo tiste, ki so nam sovražni.«

Ali ne velja to za celotno našo manjšinsko skupnost? Nekatere misli iz njenega govora bi si bilo vredno zapomniti in imeti vsak dan pred očmi.

»Kultura gradi. Zdravi. Kultura prinaša svetlobo in briše sence, prinaša jeziku čast, človeku pa veličino in dostojanstvo.«

»Ljudje so najpomembnejša sestavina kulture in najpomembnejša sestavina naroda. Delati moramo za ljudi in z ljudmi. Z zavestjo, da bo vsak trud prej ali slej pognal cvet, iz cveta pa bo počasi zorel sad.«

»Spoštovati jezik pomeni spoštovati človeka, ki ta jezik govori.«

Škoda, da med številnim beneško-goriško-tržaškim občinstvom, ki je prisluhnilo govoru Margherite Trusgnach in ji namenilo res dolg aplavz, ni bilo krajevnih politikov. Pravzaprav se mi zdi škoda, da je naša osrednja proslava ob Prešernovem dnevu, vsakič namenjena izključno slovensko govoreči publiki; sredi Čedada ni bilo v nedeljo zvečer slišati niti pozdrava v italijanščini. Prepričana sem, da bi sebi in slovensko-italijanskim odnosom naredili uslugo, ko bi našim zgodbam, naši zgodovini, poeziji, glasbi prisluhnili tudi italijanski someščani. Danes bolj kot kdajkoli. Danes, ko »črni val« dviga glavo in italijanski politiki širijo laži, netijo sovraštvo.

Skoraj istočasno kot proslava v Čedadu, je v Bazovici potekala baklada somišljenikov skrajno desničarskega gibanja Pro Patria. Kot bi se kolesa zgodovine zavrtela nekaj desetletij nazaj, v junij 1984, ko so po Bazovici provokativno korakali kameradi Reberta Menie. Kdo ve, morda bi pa tudi koga med njimi spreletel srh, ko bi v prostrani čedajski cerkvi prisluhnil tisti kitici Zdravljice, ki je ob koncu nedeljske proslave zadonela iz grl mladih Komelovcev in ob mogočni spremljavi orkestra. Tistemu Prešernovemu slavospevu prijateljstvu med narodi, enakopravnimi sosedi.

Kajti kultura gradi in zdravi, kot nas opominja Margherita Trusgnach.