13. JULIJ: Kaj je »h« v italijanščini

Pred več kot petdesetimi leti je nepozabni profesor italijanščine na Znanstvenem liceju Franceta Prešerna Boris Tomažič med eno od prvih učnih ur prvošolcem zastavil vprašanje: »Che cos’è l’acca in italiano?« – Kaj je črka »h« v italijanščini? Dijakinja v prvi vrsti Marta Ivašič je dvignila roko in odgovorila: »Un segno grafico.« Grafično znamenje. »Brava. Perché?« je vztrajal profesor. »Perché si scrive, ma non si legge,« se je glasil vnovični pravilni odgovor, s katerim si je bodoča profesorica na istem liceju prislužila lepo oceno.

Med ponedeljkovim in včerajšnjim poročanjem o italijansko-slovenskem srečanju v Trstu so se številni italijanski novinarji vsedržavnih radijskih in televizijskih postaj ob izgovorjavi imena slovenskega predsednika striktno držali tega jezikovnega pravila in Pahorja samosvoje prekrstili v Paorja. Niso podvomili, da bi lahko ime v slovenskem jeziku drugače zvenelo. In niti se niso potrudili, da bi kolege krajevnih medijev povprašali, kako se Pahor prav izreče. Če bi to storili, bi izvedeli za pravilno dikcijo, saj je bil v poročilih in prispevkih novinarjev tukajšnjih radijskih in televizijskih hiš Pahor res Pahor.

Podobno se je dogajalo pred slabimi tridesetimi leti, ko je bil slovenski predsednik Kučan za italijanske novinarje dolgo časa »Kukan«. Minilo je nekaj let, preden je za italijanske govorne medije postal pravi Kučan.

Na dan, ki ga imajo mnogi za spravnega, je na eni strani zaškripalo z dostojanstvom sosedovega jezika. Površnost? Malomarnost? Verjetno eno in drugo. V dobri veri, bi se gotovo izgovorili. Seveda, a s hecnim učinkom. Med včerajšnjimi poročili na Radio Rai 3 ob 8.45 je bil za vodjo poročil slovenski predsednik Pahor – Paòr, za novinarko, ki je prispevek pripravila, pa – Pàor.

Novinarji rajski, v iskanju izgubljene predsednikove črke »h« bi lahko vsaj naglas poenotili.