»Zaboli me, ko starejši mladim govorijo, da njihov jezik ni dober«

»Odločili smo se, da za jubilejno izvedbo izberemo rdečo nit: ljubezen. Gre za ljubezen v najširšem pomenu besede, torej zajema vse, za kar nam bije srce in za kar smo hvaležni, vse, kar nas osrečuje in osmišlja naše delovanje,« sta v petek zvečer povedala Nastja Tomsič in Marco Fior, dijaka klasičnega liceja Primoža Trubarja, ki je avditoriju slovenskega višješolskega centra priredil že 10. Noč klasičnega liceja.

Slovesni del večera, ki je sledil ogledu filma Supervitalin, se je začel s Prešernovo Zdravljico. O ljubezni, »ki je stalnica v človeški zgodovini, ker je prirojena človeški naravi«, je nato spregovoril ravnatelj Peter Černic. »Razmišljanje o večni temi, kot je ljubezen, nas neposredno vodi v strastno ljubezen do kritičnega razmišljanja, ki nam danes pomaga razumeti sedanjost tudi skozi očala tistih, ki so se pred 2000 leti predali izzivu, da bi kaos skušali spremeniti v kozmos in dionizično uskladiti z apoliničnim,« je zaključil ravnatelj in vsem zaželel, da bi prisluhnili pesmi ljubezni.

Na oder je nato stopil častni gost večera, slovenski jezikoslovec, literarni zgodovinar, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Kozma Ahačič. Navzočim je govoril kot »klasik klasikom«, saj je tudi sam obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Opozoril je, da ima slovenščina, tako kot mnogi drugi evropski jeziki, en sam izraz za pojem ljubezni. »Današnja slovenska beseda ljubezen namreč vsebuje oba pomena, ki so ju v antiki dosledno ločevali: na eni strani eros (amor), torej telesno-čustvena ljubezen, na drugi strani pa agape (karitas), ljubeča skrb za drugega,« je obrazložil jezikoslovec in izpostavil, da nam pri jeziku »manjka brezpogojni eros do jezika, tista brezpogojna ljubezen, zaljubljenost«. Ljubezen do jezika, ki poleg skrbi zanj ne vključuje tudi sposobnosti, da ga imamo brezrazumsko radi, zelo hitro tvega prelevitev v sovraštvo. »Kar naenkrat nas začne vse v zvezi z jezikom motiti,« je dejal Ahačič. »Zaboli me, ko slišim, da starejše generacije mladim govorijo, da njihov jezik ni dober,« je še povedal in nato razložil, da »veliko skrb, torej to agape, karitas, posvečamo tistemu, kar smo sami določili kot ideal knjižnega jezika, hkrati pa smo do vsega, kar tega ideala ne dosega, grobo sovražni«. Zaljubiti se v slovenščino v Sloveniji ni težko, je dejal Ahačič, »v Italiji, v Avstriji, na Hrvaškem pa je to herojsko dejanje«. Če se v slovenščino zaljubimo, bomo zanjo skrbeli drugače.

Večer so popestrile glasbene točke, za katere so poskrbele dijakinje Athena Pichech, Sarah Marras in Giorgia Sofia Calligaris. Dijaki 5. gimnazije so pod mentorstvom profesorice Tine Silič predstavili 12 različnih grških izrazov za ljubezen. Pod mentorstvom profesorice Barbare Zlobec so dijaki 4. gimnazije predstavili pomembno rimsko cesto, ki je povezovala Oglej in Emono in je tekla skozi Gorico. Publika si je nato ogledala risanko o Odiseju in Kirki, ki so jo ustvarili dijaki 1. klasičnega liceja pod mentorstvom profesoric Tjaše Ruzzier in Nadje Rebec ter nato še dramsko uprizoritev Il barone innammorato v čast Italu Calvinu, ki jo je priredila profesorica Neva Klanjšček. Profesor David Bandelj se je spomnil pokojnega Alessia Stasija, profesorica Damiana Devetak pa je podala svoje spomine na Tino Klanjšček. Prostora je bilo tudi za umetnost, saj sta dijakinji Chiara Piccotti in Nika Paulin pod mentorstvom prifesorja Ivana Žerjala predstavili delo goriškega slikarja Franca Kavčiča. Dijaki 3. liceja so z verzi na oder prinesli nesmrtno ljubezen Ljubke Šorli in Lojzeta Bratuža. Sledili sta še zakuska in ples v šolski telovadnici.