Z obsežno monografijo zaobjeli arhitekturo obeh Goric

Goriški in novogoriški arhitekti so javnosti predstavili razkošno monografijo o arhitekturni dediščini obeh mest, ki stopata v praznovanje Evropske prestolnice kulture. Zbornik Gorizia-Nova Gorica, Arhitektura in urbanizem 20. stoletja je nastal na pobudo Zbornice arhitektov v Gorici, ki se je v ta namen povezala z novogoriškim Društvom primorskih arhitektov. Ugotovili so, da doslej ni bilo enotne zbirke posvečene arhitekturi in urbanizmu kot temeljnima vidikoma kulturne identitete čezmejnega območja. Vrzel so zapolnili z monografijo na 380 straneh, opremljeno z bogatim fotografskim gradivom. Že bežen pogled razkriva izjemno bogastvo arhitekturne dediščine somestja, ki se je razvijalo in oblikovalo svojo zdajšnjo podobo skozi tudi travmatična zgodovinska dogajanja v 20. stoletju. Malo je mest, kjer bi tako tesno drug ob drugem sobivali spomeniki avstroogrske arhitekture, impozantne stavbe iz časa fašizma, ki je mestu želel vtisniti pečat italijanstva, potem pa še povojni nastanek Nove Gorice, njena zasnova v času socializma, vendar s pomembnimi primesmi takratnih evropskih urbanističnih in arhitekturnih tokov pa vse do dosežkov postmodernizma v zadnjih desetletjih.

Vse to je temeljito obdelano v zborniku, ki sta ga uredila Paolo Nicoloso z oddelka za inženirstvo in arhitekturo goriškega sedeža tržaške univerze in Luka Skansi z milanske Politehnike. Zbrala sta 21 prispevkov strokovnjakov, ki so analizirali nekatere med najznamenitejšimi objekti in mestnimi območji obeh Goric, pa tudi različne vizije Gorice skozi zaporedje mestnih urbanističnih načrtov v 20. stoletju. Nekateri prispevki obravnavajo tudi neuresničene načrte, kot je za časa fašizma bilo načrtovanje impozantnega stopnišča in slavoloka zmagi v 1. svetovni vojni med Travnikom in gradom, ali pa Fabianijeva pravokotna zasnova Travnika vključno z danes pozidanim območjem med cerkvijo sv. Ignacija in Oberdanovo ulico.

Vstop v goriško 20. stoletje

Stavba, ki najbrž najbolje ponazarja zgodovino in njene odseve na mestno arhitekturo, je Trgovski dom, ki ga je Nicoloso izpostavil v uvodu knjige. Načrt Maksa Fabianija (1903) in realizacija dve leti kasneje pomenita vstop v goriško 20. stoletje. Nastal je kot reprezentančna stavba goriških Slovencev na glavni mestni ulici, nasproti sedeža občine, ki je bila v domeni italijanske komponente. Fabiani je z dunajske šole Otta Wagnerja stavbi vtisnil pečat takratnih tokov avstroogrske arhitekture. Dom je v desetletjih nato bil sedež fašistične oblasti, za kratek čas po vojni Ljudski dom, pa sedež državnih uradov in se zdaj kot večnamensko kulturno središče vrača prvotni funkciji. Pomenljivo sta fotografiji zunanjosti Trgovskega doma in notranje ureditve Feiglove knjižnice, delo Dimitrija Waltritscha, prva in zadnja, alfa in omega, v albumu velikih barvnih fotografij Federica Rinoldija, ki zajema dobrih 30 sredinskih strani monografije in jo nekako deli na dva dela. V prvem je pretežna pozornost namenjena prvi polovici 20. stoletja in torej Gorici, v drugi izstopa Nova Gorica s povojnimi urbanističnimi in arhitekturnimi podvigi. V tem delu so pomenljivo našle mesto tudi tri »slovenske« stavbe na italijanski strani meje, morda najpomembnejše arhitekturne pridobitve Gorice v zadnjih desetletjih: Kulturni dom arhitekta Eda Mihevca, Bratužev kulturni center Davida Faganela in Slovensko šolsko središče Marcella D’Oliva, arhitekta, ki je po Nicolosijevih besedah končno presegel nacionalistično arhitekturno konfrontacijo in se desetletja pred drugimi odprl tematiki naravnega okolja in trajnostnemu načrtovanju. Šolskemu centru je v zborniku namenjen esej tretjega soavtorja Ferruccia Luppija.

Pohvalo in zahvalo arhitektom sta izrekla tudi župana Gorice in Nove Gorice Rodolfo Ziberna in Samo Turel, namestnik direktorice EZTS Tomaž Konrad in predstavnica italijanskega državnega inštituta za urbanizem INU Paola Barban.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.