»Vsak jezik ima svojega Danteja, svojega Prešerna ...«

O Edvardu Kocbeku, veri, dogajanju med in po drugi svetovni vojni ter o svoji osebni življenjski izkušnji je 105-letni pisatelj Boris Pahor včeraj dopoldne spregovoril v Herodotovem šotoru, osrednjem prizorišču festivala èStoria v Ljudskem vrtu v Gorici.

Srečanje z naslovom Življenje skozi dvajseto stoletje je predstavil novinar in pisatelj Alessandro Mezzena Lona, ki je uvodoma povedal, da je Pahor v svojem življenju gojil veliko ljubezen tudi do italijanščine in italijanske literature. Kljub temu pa je eden izmed tistih pisateljev, ki jih italijanska stvarnost ne pozna še dovolj dobro. To se je počasi začelo spreminjati po letu 2008, ko je založba Fazi izdala prevod romana Nekropola, ki so mu nato sledili prevod drugih del. Na univerzi v Padovi je Pahor doštudiral z diplomsko nalogo o liriki Edvarda Kocbeka; njegov lik je bil tudi ena izmed osrednjih tem srečanja. Pahor je povedal, da mu je v veselje, če lahko spregovori o Kocbeku, s katerim sta bila prijatelja več kot pol stoletja. »Bil je Evropejec, o katerem malo ljudi ve; krščanski socialist, ki ga malo ljudi razume,« ga je opredelil Pahor. »Pridružil se je narodnoosvobodilnemu boju, ker je bil prepričan, da je moral slovenski narod složno nastopiti proti nacifašizmu,« je nadaljeval. Kocbek »pa se ni mogel strinjati s prepričanjem komunistov, da se bodo države v določenem trenutku povezale v skupnost, kjer narodna enota ne bi imela več pomena.« »Ko bodo izginile države, bodo ostali jeziki: a kdo jih bo branil?« je izpostavil Pahor. »Ko bi se vsi sporazumevali v enem samem jeziku, bi postali samo bolj revni. Vsak jezik ima svojo poezijo, svojega Danteja, svojega Prešerna ...«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.