Ukrajinska scenaristka o vojni, travmah in pisanju pod bombami

»Preko svojega dela, preko filma razmišljam o vojni, razmišljam o nas, o Rusih, o tem, kako smo se znašli v tem cirkusu. Obenem želim s filmom pokazati to, česar ne morem razložiti svojim prijateljem, ki so tu: ni mogoče stlačiti vseh svojih izkušenj v film, vendar našla sem nekaj osrednjih tem, ki jih želim uporabiti,« pravi ukrajinska režiserka Marysia Nikitiuk, ki se v Gorici mudi od začetka decembra v okviru projekta »Rezidence: Scenarij brez meja«, ki ga vodi podjetje Transmedia. V Gorico je prišla iz Talina, kjer je bila na filmskem festivalu, sicer je doma iz Kijeva, kjer je ima družino, prijatelje in sodelavce. In kjer padajo bombe.

Nagrajena je bila v Cannesu

Marysia Nikitiuk se je rodila leta 1986, diplomirala je iz novinarstva na univerzi v Kijevu, nato pa še na gledališki, filmski in televizijski univerzi Kiev Kapenko-Karyi leta 2012. Film Koly padayut dereva (When the trees fall), za katerega je napisala scenarij, je prejel nagrado Kieslowski za najboljši scenariji iz vzhodne Evrope na festivalu v Cannesu leta 2016. Film je nato debitiral na festivalu v Berlinu leta 2018. Napisala je zbirko kratkih zgodb Abyss, ki je tudi bila nagrajena. Leta 2019 so na filmskem festivalu v Cannesu v sekciji Un certain regard predvajali film Evge (Homeward), pri katerem je sodelovala pri pisanju scenarija, ki se dotika tudi teme rusko-ukrajinske vojne iz leta 2014.

Vojna, mogoče povsem neizogibno, je osrednja tema najinega pogovora. V lokalu na goriškem Travniku, kjer pozna natakarice, saj se tu druži s prijatelji, ki jih je v mestu spoznala, jo vprašam, kako je navezala stike, ki so jo pripeljali do Gorice. Njen odgovor se začne pri ruskem napadu. »Ko se je začela popolna ruska invazija 24. februarja lani – vojna se je namreč začela leta 2014 ali že prej, z Rusi se pravzaprav bojujemo že 300 let – sem ravno zaključevala svoj drugi film, ki smo ga k sreči uspeli pravočasno zaključiti. Bila sem v Kijevu, v postprodukcijski fazi, po montaži, in sem bila povsem izčrpana. V obdobju tik pred vojno sem bila tako koncentrirana na svoje delo, da nisem sledila drugemu dogajanju, zato nisem bila pripravljena na invazijo. Čutila sem, da se dogaja nekaj hudega, vendar to samo iz pogovorov z ljudmi in po maminih klicih. Nisem pa imela načrta, kaj bo, če se kaj zgodi - kar je po svoje tudi neodgovorno. Na vsak način, invazija se je začela, moji prijatelji so se organizirali po skupinah, moji starši niso mogli oditi, jaz pa sem ostala sama. Z muco sem odpotovala proti zahodnemu delu Ukraijne, kjer sem preživela kar nekaj časa. Premikala sem se iz vasi v vas, vse se je polnilo, saj so se ljudje – predvsem ženske in otroci – skušali premikati proti meji,« razloži režiserka. V tragičnosti situacije, mi pravi, zdaj vidi tudi smešne prizore. »Ko imaš muco, ki jo vodiš na povodcu, in rožnate lase, te starejše babice v malih vasicah gledajo nekoliko postrani. Nekoč sem v nekem marketu vprašala za pesek za mačko. Gledali so me, kot bi bila zmešana, saj vendar bi muca lahko šla ven, na prosto, v gozd,« se zasmeje Marysia Nikitiuk.

Več lahko preberete v današnjem Primorskem dnevniku.