Trilogija se je začela s Kapucinsko grobnico

Gledališka postavitev znamenitega romana Josepha Rotha Kapucinska grobnica (La cripta dei capuccini), ki so jo krstno uprizorili v soboto v Verdijevem gledališču, je prvi in drzen del trilogije, ki bo gledalce skozi zgodovino prejšnjega stoletja popeljala v praznovanje Evropske prestolnice kulture. Projekt je zasnovalo čedajsko združenje Mittelfest s finančno podporo Dežele FJK in s sodelovanjem Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Pod skupnim naslovom Nezmožni umreti se bodo do prihodnjega leta zvrstile tri postavitve. Prva obravnava razkroj avstro-ogrskega večnacionalnega imperija, prvo svetovno vojno in vzpon nacionalizmov, ki so boleče zarezali tudi v goriški prostor. Naslednji dve bosta obravnavali 60. leta in konec tisočletja. Druga bo v slovenščini in jo z začasnim naslovom V iskanju izgubljenega jezika snuje Goran Vojnović, na tretji (Zora po koncu zgodovine) pa dela Paolo Di Paolo in bo spet v italijanščini, s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.

Štiriurni odrski maraton

Projekt Kapucinske grobnice je zasnoval umetniški vodja Mittelfesta Giacomo Pedini, ki je z Jacopom Gicomonijem dramatiziral Rothov roman in režiral predstavo. Gre za zahteven in po naši oceni ne povsem posrečen podvig, ki je v nekaterih elementih bolj, v drugih pa manj prepričljiv. Zahtevna je že dolžina predstave, ki z odmorom vred traja skoraj štiri ure. Glavnega junaka Franca Ferdinanda Trotto igra Natalino Balasso, ki je vseskozi na odru v dvojni vlogi protagonista in pripovedovalca. Vsaka mu čast, tako kot drugim devetim udeležencem odrskega maratona. Nekateri med njimi odigrajo po več vlog.

Ob glavnem junaku nastopa slovenski igralec Primož Ekart (grof Hojnički), ki v dialogu s Trottovo materjo (Ivana Monti) – oba sta med prepričljivejšimi liki - izreče tudi nekaj simboličnih slovenskih stavkov. Tehnična hiba na premieri je zadevala akustiko. Najsi bo za zvočne posnetke iz ozadja, ki so se včasih prekrivali z besedami na odru, ali za šibkost glasilk nekaterih igralcev, predvsem igralk, ali za akustiko teatra, je z izjemo prvi vrst publika preslišala dele dialogov. Kdor ju obvlada, si je pomagal z nadnapisi v slovenščini in angleščini.

Predstava je bržkone zahtevna tudi za gledalce, saj jih je približno tretjina med odmorom po prvih dveh urah zapustila gledališče. Škoda, ker je bilo predstavo kljub vsemu vredno videti do konca in dojeti njeno sporočilo, privilegij le tistih, ki so vztrajali pozno v noč. V času hitrosti in površnosti je dramaturška izbira izziv proti toku, a si s tem prevzame tudi tveganje bega iz dvorane.

Gotovo ni bilo lahko strniti v odrsko postavitev vso bogato vsebino in izzive romana, količinska samoomejitev pa najbrž ne bi škodila ritmu in sporočilnosti predstave. Morda bi celo jasneje izpostavila namige na aktualno sistemsko krizo, ki je v marsičem podobna zatonu avstro-ogrskega imperija in njegovega sistema vrednot. V drami je nekaj bežnih namigov na sodobnost, vtis pa smo imeli, da sta avtorja pustila to polje bolj neraziskano, kot bi ga lahko.

Dokaj posrečena je po učinkovitosti in sporočilnosti scenografija. Sredi odra kraljuje vrtiljak, ki se spreminja v Trottovo jedilnico, nočni klub in druga prizorišča. Star, zarjavel, razpadajoč vrtiljak kot simbol razpadajočega imperija, a tudi kolesja zgodovine, ki se vrti in vrti ter s sabo vleče junake zgodbe s silo, ki se ji ne morejo upreti.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.