Stregel je z dobrotami in domačnostjo

»V naši osmici skušamo gostom čim bolje ustreči. Še najbolj cenijo domačnost, ki jo drugje vse težje dobijo. Seveda pridejo k nam tudi zaradi naših pridelkov - klobas, pršuta in še zlasti salam, ki jih pripravljamo po starem družinskem receptu. Za salame uporabimo samo domače svinjsko meso, ki mu dodamo vino, česen, poper, sol in ničesar drugega, tako da je njihov okus pristen in domač.« Tako nam je povedal Salamon Tomsič, ki smo ga na njegovi kmetiji v Rupi obiskali nekaj dni po 13. decembru 2010, ko je praznoval svoj 80. rojstni dan. Svojo osmico je nato odpiral še nekaj let, zatem je postalo delo na kmetiji prezahtevno. V zadnjih letih so se nabrale razne zdravstvene težave, naposled je Salamon Tomsič umrl v sredo v goriški bolnišnici. Pogreb bo v torek, 20. avgusta, ob 10. uri v cerkvi v Rupi.

»V Rupi je 45 hiš, nekoč je bilo tudi 45 kmetij, danes pa sem ostal skorajda edini, ki vztraja. Kmetje pri prodaji svojih pridelkov premalo zaslužijo. Za oranje in semena porabijo več denarja od tistega, ki ga dobijo od prodaje žita ali koruze. Pred tremi leti smo tudi mi zadnjič sejali žito in koruzo, zatem tega nismo več počeli, saj se ne splača več. Z žitom in koruzo preživijo le velike kmetije, majhne, kot je naša, pa morajo iskati druge poti zaslužka. Odločiti se moraš za specializacijo, vlagati moraš v trte, olje, sir,« nam je med prijetnim pogovorom pred skoraj štirinajstimi leti zaupal Salamon Tomsič in poudaril, da se je ravno zaradi tega enaindvajset let prej odločil za odprtje osmice. »Mali kmetje svojih pridelkov ne morejo prodajati na debelo, staviti morajo na kakovost,«je pristavil in nato spregovoril tudi o svojem življenju.

»Prvi razred osnovne šole sem obiskoval v Rupi, nato sem šolanje nadaljeval v Tržiču. Tja smo se preselili, ker bi drugače takratne fašistične oblasti mojemu očetu pobrale kmetijo. V Rupo smo se vrnili leta 1941 in se spet lotili dela na poljih in njivah. Takrat smo pridelovali zelenjavo, ki smo jo prodajali na trgu; imeli smo tudi deset krav, mleko smo vozili v Gorico, tudi v slaščičarne in trgovine, tako da smo zaslužili kako liro več. Leta 1962 je bila velika suša, takrat sem se odločil, da poiščem še drugo zaposlitev.« Tomsič se je najprej zaposlil v papirnici v Rubijah, nato je delal v tovarni Inteco v Sovodnjah, v kateri so gradili kontejnerje, in nazadnje še v tovarni Omg-Safog v Gorici, kjer se je leta 1985 upokojil. Leta 1965 je bil Salamon Tomsič prvič izvoljen v sovodenjski občinski svet, kjer je Občinsko enotnost predstavljal štiri mandate. Dvakrat je bil izvoljen za svetnika sovodenjske posojilnice, v domači vasi je ob vsaki priložnosti priskočil na pomoč prosvetnemu društvu Rupa-Peč, bil je tudi odbornik prosvetnega društva Vipava in član odbora za postavitev spomenika padlim v NOB v Rupi. Od njene ustanovitve naprej je bil Tomsič član Kmečke zveze, štirideset let je bil tudi njen odbornik. Pri delu na kmetiji mu je svojčas pomagala žena Metoda Povodnik, ki je umrla leta 2004, sicer so se jima v zakonu rodili sinova Ivo in Boris ter hči Lucija.

Salamon Tomsič je bil v zadnjih letih zelo zadovoljen, da je njegovo osmico prevzel in oživil mladi Luka Feri iz Štmavra, v začetku letošnjega leta pa ga je osrečilo rojstvo vnuka Petra. Kljub zdravstvenim težavam se mu je ponosno zaiskrilo v očeh vsakič, ko je videl svojega dragega »fantka«.