Sovražniku kljubovalo 90 bosanskih junakov

Pred časom smo v našem dnevniku že pisali o spominski plošči, ki so jo med prvo svetovno vojno na pobočjih Sabotina postavili bosanski vojaki. Posvečena je bila prvemu pehotnemu polku iz Sarajeva, čigar vojaki so v prvih mesecih vojne zasedali položaje prav na Sabotinu.

Članek izpred nekaj let je prinašal vest, da je bila med odpadnim materialom na pokopališču v Štmavru najdena kar dobro ohranjena plošča (dolga 70 in široka 50 centimetrov) z napisom Bosanski junaci . V ploščo sta bila vklesana še datum izdelave (Sabotin, 18.VII.1915) in oznaka enote, ki jo je izdelala (11. komp. BH III/1, kar pomeni 11. stotnija BH, tretji bataljon, 1. bosanskega polka). Polk je imel naborniško mesto v Sarajevu. Bosanski vojaki so se torej znašli na naših tleh že dobra dva meseca po izbruhu vojne. Zasedli so položaje na goriškem obrambnem mostišču na desnem bregu Soče, ki je poleg Sabotina obsegalo še oslavske in pevmske griče ter Kalvarijo nad Podgoro. Kar pa to ploščo napravi edinstveno, je napis v arabski pisavi na njeni zgornji polovici. Najditelji in hranitelji plošče so dolgo let zaman iskali človeka ali institucijo, ki bi znala razbrati ta napis. Fotografijo plošče so že pred leti poslali v Irak, Sirijo in Saudovo Arabijo, a odgovor je bil vedno isti: pisava je arabska, napis pa je vklesan v nepoznanem jeziku. Kasneje se je izoblikovala domneva, da je jezik pravzaprav srbohrvaščina, pisana v arabskem črkopisu, ki je bil v veljavi v Bosni do leta 1915, po prvi vojni pa so ga ukinili. In še v tem primeru je šlo za pisavo, ki so jo obvladali le višji muslimanski verski duhovni in redki izobraženci. Kot rečeno pa je šlo le za domnevo, ki je ni potrdila nobena strokovna institucija.

Turški jezik, arabska pisava

Pred kratkim pa se je vendar zgodilo, da so po daljšem iskanju članov Društva soška fronta 1915-1917 iz Šempetra (v prvi vrsti Branka Šutile, Vinka Avsenaka in Renata Podbersiča) pri strokovnih krogih v Bosni našli ljudi, ki so znali prevesti skrivnostni napis. Iz prevoda izhaja, da je napis zapisan v turškem jeziku in v arabskih črkah, ki so jih do tedaj še uporabljali v Turčiji.

»Daima şöyle’ düşman bırakmadı 90 kişi, zikryab 1342 tarih,« piše na plošči, kar se v prevodu glasi: »Njih 90 (oz. 50 – napis ni najbolj čitljiv) junakov se je zoperstavilo sovražniku v letu 1342«. Muslimani imajo svoje štetje let, ki se začne z letom 622, ki označuje pobeg Mohameda iz Meke v Medino. Letnico 1342 bi torej lahko prevedli z našo 1915.

Z območja Bosne in Hercegovine so izhajali štirje avstro-ogrski pehotni polki: prvi polk, ki je naborno mesto imel v Sarajevu, drugi polk s sedežem v Banja Luki, tretji polk iz Tuzle in četrti polk z nabornim mestom v hercegovskem Mostarju. Njihovi vojaki so veljali za elitne enote in so jih poveljstva uporabila, kjer je bilo najbolj »vroče«. Njihova oprema je bila enaka ali vsaj podobna opremi vseh ostalih pehotnih polkov avstro-ogrske vojske, razlikovalo jih je le pokrivalo. Vsi vojaki so nosili čepico s ščitnikom (kasneje tudi jeklene čelade), bošnjaški borci pa so na glavah imeli fes, v začetku rdeče barve, kasneje pa v sivi barvi uniforme. Rdeči fes je vzbujal strah pri sovražnikih, saj si v spopadu z Bošnjaki odšel z bojišča vselej tepen, živa barva pokrivala pa je obenem bila vidna tudi na daleč in je predstavljala kar dober cilj za ostrostrelce. Fotografija s skupino bosanskih vojakov sarajevskega polka je bila posneta ob nekdanji železniški postaji Štmaver na hrbtni strani Sabotina.