Slovence napadali pri belem dnevu

Določanje meje med Italijo in Jugoslavijo po drugi svetovni vojni je v Gorici spremljalo sistematično nasilje nad Slovenci in vsemi, ki so bili na strani Titove Jugoslavije. To je ugotovitev treh zgodovinarjev, ki so v Trgovskem domu sodelovali na posvetu o kočljivih letih 1945-47 na Goriškem. Priredil ga je deželni inštitut za odporniško gibanje (Irsrec) v okviru projekta GO!2025. Poznanje konfliktov iz preteklosti je temelj sodelovanja, ki naj bi doseglo višek z EPK. Prvemu večeru Pars destruens o travmah tistega dveletja je sledil drugi, Pars costruens, ko so pozornost usmerili na gradnjo Nove Gorice in začetek normalizacije odnosov.

Prvi del posveta je uvedel zgodovinar pri Irsrec Federico Tenca Montini in povzel politično-diplomatski scenarij določanja meje po vojni. Med pripravami na Pariško mirovno konferenco, po kateri je do razmejitve prišlo septembra 1947, je že julija 1946 postalo jasno, da bosta Gorica in Tržič pripadli Italiji. Takrat se je začelo nasilje proti Slovencem, medtem ko je dotlej bila projugoslovanska komponenta močna, italijanska nacionalistična desnica pa potuhnjena. Stvari so se potem obrnile, desnica je začela z nasiljem, ki je bilo v Gorici bolj protislovensko, v Tržiču pa protidelavsko in ni naključje, da so takrat tržiški delavci množično odšli v Jugoslavijo.

Kaj se je takrat dogajalo v Gorici, je obnovil Ennio Francavilla, prav tako zgodovinar pri Irsrec. Višek je nasilje doseglo med 12. in 17. septembrom 1947, še posebno 16., ko je prišlo do prenosa oblasti in se je v mesto zgrnila množica ljudi. Žrtve so bili Slovenci in »titovci«. Napadi so se dogajali pri belem dnevu, izvajale so jih organizirane tolpe.

Napadli so uredništvi Primorskega dnevnika in tednika Soča, Kmečko banko, Ljudsko založbo, Kmečko zadrugo in druge slovenske inštitucije. Opustošili in izropali so 29 stanovanj, 15 trgovin in 8 gostiln, slovenskih seveda. Mnogo je bilo fizičnih napadov na posameznike, tudi strelskih, z noži, koli in drugim orožjem, pokale so bombe. Le napad na sedež KPI so aktivisti odbili, medtem ko so se po pričevanju člana KPI Italica Chiariona škvadristi odpovedali pohodu na Štandrež, ker so se ustrašili »do zob oboroženih domačinov«. Francavilla je ocenil, da je šlo za široko zasnovano ustrahovalno akcijo namenjeno izgonu čim več Slovencev iz Gorice. Nekatere so celo fizično vrgli čez mejo.

Slovenski tisk je poročal o pogromu, italijanski je minimiziral in prikrival nasilje, ki ga je usmerjala ilegalna paravojaška organizacija Divisione Gorizia, izvajali pa mnogi navadni občani, včasih sosedje žrtev. Slednje so mnoge napade prijavile, navedle imena in priimke storilcev, toda nihče ni bil aretiran ali obsojen, saj so imeli zaščito policije in oblasti.

»Niso bili le prepiri,« je dejal Gorazd Bajc z mariborske univerze. Britanci so že takoj po vojni svarili, da je Julijska krajina nevarna smodnišnica. Najhujšemu scenariju ponovne vojne smo se sicer izognili, lokalno pa je nasilje bilo hudo in razširjeno. Bajc ga pripisuje srditim bojem za mejo, potem ko je Jugoslavija kot zmagovalka želela pridobiti slovenska in narodnostno mešana ozemlja, Italija pa je kljub porazu skušala omejiti izgube. Dejavnik v prid Italiji je bila hladna vojna, ki se je tu začela že pred koncem druge svetovne. Bajc je navedel podatke raziskave, ki jo je vodila Marta Verginella, o kar 550 epizodah nasilja s skupno 20 smrtnimi žrtvami v dveletju 1946-47 na območju takratne cone A, torej Goriške in Tržaške. Vsi primeri niso znani, vemo pa dovolj, da lahko govorimo o sistematičnem ustrahovanju. Vse to je zgodovinarjem poznano, javnosti najbrž manj, premalo pa še vemo o storilcih. To bo treba še raziskati, je zaključil Bajc.