»S to zgodovino moramo živeti«

Slovenska osamosvojitev, vloga in delo diplomatov, pogled na lanskoletno srečanje Pahor – Mattarella v Bazovici in vračilo Narodnega doma so bile teme, ki sta jih na petkovem Srečanju pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž pretresala veleposlanik Republike Slovenije v Rimu Tomaž Kunstelj in moderator večera, pravnik Jakob Leopoli. Pod organizacijo dogodka sta se podpisala center Bratuž in Krožek Anton Gregorčič v sodelovanju z Radiom Vérité.

Pogovor sta začela ob razmišljanju o 30. obletnici slovenske osamosvojitve. Kunstelj se je ob tem ozrl na nekatere ključne dogodke izpred treh desetletij, med drugim tudi na proces priznavanja samostojne Slovenije s strani drugih držav in na vzpostavljanje slovenskih ambasad in veleposlaništev v tujini. »Po maju 1990, zlasti pa po poletju, je slovenska vlada začela z imenovanjem posebnih pooblaščencev v Rimu, na Dunaju, v Londonu, Washingtonu ... skratka, to so bili t. i. neformalni predstavniki, saj Republika Slovenija še ni bila mednarodni subjekt. To so bili ugledni posamezniki, ki so imeli dobre stike v uradnih krogih teh držav,« je povedal Kunstelj. Po tistem, ko je prvi val evropskih držav prinesel Sloveniji mednarodno priznanje, je bilo treba najprej vzpostaviti diplomatske odnose, nato pa odpirati predstavništva.

V nadaljevanju je gost srečanja Pod lipami spregovoril tudi o vrnitvi Narodnega doma v Trstu in srečanju Pahor – Mattarella v Bazovici. »Narodni dom nam vzbuja vrsto emocij in spominov. Na časovnici zadnjih stotih let se je nabralo veliko solza, krvi, ognja in nedolžnih žrtev, na obeh straneh. Čas fašizma je pustil globoke rane. Čas povojnega nasilja je žal pustil globoke brazde tudi na italijanski strani,« je povedal Kunstelj in nadaljeval: »Oba predsednika sta v Bazovici brez besed, brez govorov, samo z roko v roki dala svetu najboljše sporočilo: zgodovine se ne da spreminjati, mora pa se s to zgodovino tudi živeti. Mislim, da sta ta dva moža lansko leto, na bazoviškem šohtu in ob spomeniku bazoviških junakov, pokazala, da se da – ne pozabiti, ampak preseči tisto, kar je bilo dolga desetletja kot kamen na naših plečih.«