S prenovljenim Rdečim boogiejem se je Karpo Godina po 40 letih vrnil v Gorico

V sklopu nedavno zaključenega tretjega simpozija Vzhod / Zahod: Meja skozi film in zgodovino, s katerim so pri Kinoateljeju preko gibljivih podob raziskovali življenje ob slovensko-italijanski meji, je bila predpremierno prikazana sveže restavrirana kopija filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica režiserja Karpa Godine iz leta 1982. Ob tej priložnosti so v Hiši filma v Gorici gostili tudi režiserja, eno velikih imen v okviru jugoslovanskega kinematografskega prostora in v slovenskem filmu.

Film, umeščen v čas po drugi svetovni vojni, ko je v teku socialistična petletka, nas popelje na potovanje v razmajanem kamionu in medtem razkriva tragikomične dinamike med umetnostjo, politiko in vsakdanjim življenjem. Radijska hiša pošlje skupino mladih glasbenikov na teren - na delovišča delovnih brigad, v kmetijske zadruge in na gradbišča. Njihova naloga je dvigniti moralo med ljudmi.

Godina, letnik 1943, je filmsko pot začel v obdobju črnega vala, novega vala jugoslovanske povojne generacije filmarjev, ki so v 60. letih dvajsetega stoletja z radikalnim filmskim jezikom širili nove filmske estetike. Doletela ga je prepoved režije, zaradi česar je skoraj desetletje deloval le kot direktor fotografije. Njegov režijski molk se je prekinil šele leta 1980, ko je bil posnet njegov prvi celovečerec Splav meduze, dve leti kasneje pa še Rdeči boogie. Tega obdobja se spominja kot filmsko vznemirljivega. »Filme smo delali za festival v Pulju. Živojin Pavlović, Dušan Makavejev, Želimir Žilnik, Lordan Zafranović in drugi smo hiteli, da bi naredili film ob pravem času. To je bilo sijajno druženje avtorjev na isti valovni dolžini in obenem res lepo tekmovanje, s prijazno radovednostjo smo čakali, kaj bo tvoj ‘konkurent’ naredil, v pripovednem, ideloškem in likovnem jeziku. Tako smo se nadgrajevali.«

Film Rdeči boogie je imel presenentljivo že takoj zelo dober odmev, se spominja režiser, ki je bil pri filmu tudi montažer in direktor fotografije v tandemu z Vilkom Filačem. »Bilo je dve leti po Titovi smrti in stvari so bile malo bolj sproščene, aparatčiki pa so še vedno metali polena pod noge. Odmev je imel film predvsem na Goriškem, tu je bil sijajen človek Darko Bratina, ki se je v ta film zaljubil. Postala sva prijatelja na področju filma in se zbližala prek pogovorov o umetnosti. Veliko mi pomeni, da sem se po 40 letih vrnil na isti kraj s prenovljeno kopijo.« Avtor filma je bil leta 2012 tudi prejemnik nagrade Darko Bratina na čezmejnem filmskem festivalu Poklon viziji. Nagrado je prejel za celovitost svojega avtorskega dela v vlogi režiserja in direktorja fotografije ter za pedagoško delo na področju usposabljanja novih filmskih generacij.

Restavriranje je zahtevno

Vsi posegi na filmu v okviru restavriranja in digitalizacije Rdečega boogieja so potekali pod njegovim nadzorom. Ti posegi so postali nujni, saj se danes film na filmskem traku ne predvaja več, razen v kinotekah, kjer imajo še vedno projektorje. »Filmi, ki niso digitalizirani, ostajajo nevidni. Proces digitalizacije in restavriranja pa je precej drag. V Sloveniji imamo le 200 filmov, ki bi jih bilo treba restavrirati, a jih je bilo doslej obnovljenih le približno dvajset. Filmske kopije so se obrabile, barve zbledele. Imam srečo, da sem sodeloval pri restavriranju treh od svojih filmov, in imam še vedno v spominu tehnike snemanja ter prvotne barve. Če direktor fotografije nima ustreznih informacij, se lahko pri restavriranju pojavi popolnoma drugačen film. Ključno pa je ohraniti film čim bližje izvirniku. V digitalni obliki je danes mogoče ustvariti različico filma, ki je izjemna in briljantna, a spremenjena, zame je to le slab falzifikat. Rdeči boogie je bil prvi film na območju nekdanje Jugoslavije, ki je bil posnet na japonski filmski trak Fuji. Da bi otoplil barve, sem ga prekopiral na ameriški Kodak. To je samo po sebi predstavljalo velik izziv restavriranja.«

Godina se je v svojih filmih vselej upiral in kljuboval avtoritetam ter sistemom. Kot pravi, je ravno v procesu restavriranja nekaterih filmov, ki bodo za občinstvo »veliko presenečenje, saj ljudje ne bodo mogli verjeti, kaj vse smo si upali, kaj nas je zanimalo, kje smo se angažirali.« K temu dodaja: »V svetu, kot je danes, bi moral biti angažma še desetkrat večji.«