S kolesom bo obkrožil ves Apeninski polotok. Svojo pustolovščino je pričel v Ankaranu na meji med Italijo in Slovenijo, medtem ko jo bo zaključil v Mentonu na začetku Azurne obale tik ob francosko-italijanski meji. 59-letni Daniele Braini iz Štandreža se je za kolesarsko potovanje odločil, da bi na primeren način proslavil svojo upokojitev - zaposlen je bil na čedajski banki.
»Na pot sem se odpravil 30. aprila. Takrat me je sin odpeljal do Ankarana, kjer sem startal, tako da bi idealno povezal mejo med Italijo in Slovenijo s francosko-italijansko mejo na drugi strani Apeninskega polotoka. Ne gre sicer za nobeno tekmovanje, na pot sem se odpravil sam oz. s prepričanjem, da se lahko tudi predčasno vrnem domov, če se naveličam kolesarjenja,« pravi Daniele, za prijatelje Lele. »V preteklih letih sem z družino opravil nekaj kolesarskih poti - predvsem po Severni Italiji. Lani sem kolesaril po Abrucih, tam je zelo lepa Costa dei Trabocchi,« pravi Daniele in opozarja, da je že nekaj let razmišljal o daljšem kolesarskem potovanju, ob letošnji upokojitvi je le našel čas za tovrstni podvig.
Mateja Cernica ni bilo doma
»V Apuliji sem nameraval obiskati Mateja Cernica, vendar je bil ravno takrat na obisku na Goriškem. Po poti sem doslej srečal kar nekaj zanimivih sogovornikov. Naletel sem na kolesarja iz Toskane, ki je prikolesaril do Barija, poleg tega tudi na moža in ženo iz Holandske, ki sta opravila pot od Benetk do Brindisija, kjer sta se vkrcala na trajekt, da bi kolesarsko popotovanje nadaljevala v Grčiji. Za podobno pustolovščino sta se odločila tudi mož in žena mojih let iz Kanade, ki sta startala v Rimu in sta bila namenjena v Albanijo. Svetoval sem jima, naj obiščeta tudi Dubrovnik, kamor bosta verjetno tudi šla,« pravi Daniele, s katerim smo se pogovorili v ponedeljek, ko je bil v Salernu. Do takrat je opravil 2800 kilometrov, do cilja na meji s Francijo mu jih je manjkalo še okrog 1500, za kar bo potreboval še približno dvajset dni. Pred začetkom potovanja je razmišljal, da bi dnevno prekolesaril po 120 kilometrov s povprečno hitrostjo 15 do 16 kilometrov na uro.
»Kaj kmalu sem razumel, da sem bil preveč optimist, tako v povprečju dnevno opravim 90 kilometrov, včasih kaj več. Prišel sem tudi do 130 kilometrov. Vsekakor nimam nobene sile. Ko imam pred sabo posebno lep razgled, kot se je dogajalo na Jonski obali, se ustavim, posnamem fotografijo in ob lepoti pokrajine ves trud izgine. Povedati moram, da sem se v Apuliji in Kalabriji imel zelo lepo, saj nisem imel prav nobenih težav. Kolesarjenje po Kalabriji je bilo sicer zelo naporno. Od Reggio Calabrie navzgor se je v nekaj dneh nabralo 5000 metrov prekolesarjene višinske razlike, saj je tamkajšnja obala zelo razgibana in hribovita,« pravi Daniele, ki je v nekaterih krajih postal po en dan in si ogledal krajevne znamenitosti. Enodnevni postanek je moral opraviti tudi v Salernu, saj je bilo kolo zaradi nekaterih polomljenih »špic« potrebno servisa.
»Do Apulije sem se večinoma peljal po kolesarskih stezah. Izračunal sem, da sem opravil 10 odstotkov več poti, kot če bi se vozil z avtomobilom po cesti. S seboj imam tudi šotor in spalno vrečo, vendar so bile zlasti na začetku potovanja temperature dokaj nizke, tako da sem doslej vedno spal po bed and breakfastih,« pravi Daniele, ki se je na pot odpravil s kolesom tipa Bottecchia light cross. »Gre za gravel kolo, vendar nima dirkalnega krmila, tako da je vožnja udobnejša, sicer lahko z njim opraviš več kilometrov kot s kolesi za kolesarski turizem, s katerimi običajno dnevno prekolesariš med 30 in 60 kilometrov,« pravi Daniele, ki je sicer vsestranski športnik. V mladih letih je igral nogomet pri Juventini, zatem odbojko pri Valu in še zlasti pri Soči, s katero je uspešno nastopal v nekdanji C1-ligi. Daniele je tudi član kajakaškega kluba Šilec, jadralnega kluba Čupa, Planinske zveze Slovenije in SPDG, je smučar in deskar. Nekaj let je bil tudi blagajnik štandreškega kulturnega društva Oton Župančič.
Iz Francije do doma?
Čeprav ga do konca čaka še kar nekaj poti, ni še dokončno odločil, kdaj se bo njegovo potovanje zaključilo ... »Ko sem se pripravljal na potovanje, sem načrtoval, da bi se iz Mentona vrnil domov z vlakom, sicer če bom imel še dovolj energije in volje, bi lahko tudi prikolesaril iz Francije do doma,«za zaključek napoveduje Daniele Braini.