Pretresljive zgodbe slovenskih otrok, ki so jih ugrabili nacisti

Niz srečanj s slovenskim filmom, ki bodo goriško publiko enkrat mesečno pospremila vse do praznovanja Evropske prestolnice kulture v naslednjem letu, se ni mogel začeti bolj prepričljivo: s kvalitetnim in pretresljivim dokumentarnim filmom in nabito polno dvorano, kjer je narodnostno mešana in čezmejna publika utelešala goriško večkulturno stvarnost. Prav večkulturnost tega prostora, kjer se slovenska, italijanska in druge kulture pretakajo in medsebojno oplajajo, je režiserki Maji Weiss legla na srce že daljnega leta 1999, ko je bila za dokumentarni film Cesta bratstva in enotnosti izbrana za dobitnico prve nagrade na vsakoletnem festivalu Poklon viziji v spomin na ustanovitelja Kinoateljeja Darka Bratino, kot je povedala na predsinočnjem pogovoru pred filmom Zajeti v izviru.

Večer je uvedla Mateja Zorn in povedala, da bo niz Kinoateljejevih večerov vse letošnje in naslednje leto ponudil vpogled v izbor sodobne slovenske filmske produkcije z različnimi žanri od igranih celovečercev, kratkih, animiniranih, dokumentarnih in drugih filmskih zvrsti. Izrazila je zadovoljstvo, da se niz začenja prav z novim filmom Maje Weiss, ki je bil premierno predstavljen jeseni na frankfurtskem knjižnem sejmu. Maja je dolgoletna prijateljica Kinoateljeja, ki jo je po nagradi Poklon viziji gostil še s predstavitvami drugih njenih filmov. Med temi tudi filma Banditen-kinder iz leta 2014, v katerem se je prvič soočila z dotlej širši javnosti nepoznano zgodbo o množičnih ugrabitvah slovenskih otrok in dojenčkov za časa nacistične okupacije med drugo svetovno vojno.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.