»Pred mano ni nihče pomislil, da bi Kitajcem prodajal bela vina«

Pred leti je s prijatelji stavil, da mu bo uspelo prodajati bela briška vina Kitajcem, ki so do tedaj pili le rdeča. Stavo je zmagal, tako da je zdaj 57-letni goriški podjetnik David Orzan na Kitajskem oziroma v Šanghaju skoraj kot doma. Zaradi tega ga je pred približno letom dni goriški župan Rodolfo Ziberna imenoval za prvega goriškega ambasadorja v svetu. Od Kitajske je bil sicer Orzan zaradi pandemije odsoten štiri leta. V Šanghaj se je vrnil oktobra lani, pred kratkim pa smo ga obiskali na njegovem domu v Gorici in njegovo začasno vrnitev v naše kraje izkoristili za daljši pogovor.

Na Kitajsko ste se vrnili konec lanskega leta po štirih letih odsotnosti. Ste zaznali kako razliko?

Šanghaj je postalo povsem različno mesto. Ne mislim na urbanistiko, a na boj proti onesnaževanju. 50 odstotkov zasebnih avtomobilov je popolnoma električnih, kakovost zraka je dosti boljša kot npr. v Milanu. Zdaj se lahko v Šanghaju sprehajaš po mestu in poslušaš petje ptičkov, kar se prej ni nikoli zgodilo. Dosti manj hrupa je.

Na Kitajsko, kjer ste bili prvič leta 2006, izvažate vina, potem ko ste bili do takrat podjetnik v sektorju kavnih avtomatov. Zakaj ste se odločili za to spremembo?

Po treh tednih, ko sem bil na Kitajskem s prijateljem, ki je podjetnik, sem ga vprašal, zakaj naša podjetja kupujejo kitajske izdelke in ne obratno. Odgovoril mi je, da je nemogoče prodajati Kitajcem, ki v Italiji ne kupujejo ničesar, razen Ferrarijev. Mislil sem, da je le problem marketinga oziroma trženja. Prijatelju sem predlagal stavo, in sicer, da bo meni uspelo Kitajcem kaj prodati. Rekel mi je, da v redu, da pa ne smem prodajati kave, ki je sektor, ki ga že poznam. Ker sem tedaj opazil, da Kitajci pijejo veliko rdečega vina, sem mu rekel, da jim bom začel prodajati belo vino iz naših krajev. Stavo sem zmagal.

Vem, da začetne poslovne izkušnje na Kitajskem niso bile najboljše.

Sploh ne. Jaz sem takrat bil prepričan, da sem odprl podjetje, moj kitajski partner pa me je »nafrigal«. Dal sem mu 10.000 evrov za odprtje podjetja, uvozil prvih 2500 steklenic vina, plačal carino, najel skladišče: zvečer ob 22. uri je bilo vse urejeno, naslednje jutro pa sem tam našel le nekega starega mizarja, ki ni razumel niti besede angleščine, steklenic pa ni bilo več. Tedaj sem razumel, da so me prinesli okoli.

Zakaj ste se po taki izkušnji odločili, da boste vztrajali?

Ker nisem hotel izgubiti stave (smeh). Odločil sem se, da se bom posla lotil sam, brez kitajskih partnerjev. In je šlo.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.