O starših, otrocih in starih starših

Pri odraščanju otroka igrajo starši nenadomestljivo vlogo, ki pa se spreminja skozi čas. O vlogi očeta, matere in tudi starših staršev pri vzgoji otrok je bil govor na četrtkovem Srečanju pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž, ki ga je organiziralo Združenje družin Sončnica v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič in Kulturnim centrom Lojze Bratuž. Številno publiko je nagovoril doktor psihologije in specialist klinično psihološkega svetovanja Andrej Perko. Gosta je predstavila Ana Saksida.

Andrej Perko je dolga leta bil koterapevt in sodelavec psihiatra dr. Janeza Ruglja, ki je večino svojega dela posvetil zdravljenju alkoholizma. Tudi Perko je pred zaključkom študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani bil njegov pacient. »Star sem bil 30 let, ko se je rodil tretji sin. Bil sem alkoholik in ženi je takrat prekipelo: postavila mi je ultimatum, da bo odšla s tremi otroki, če ne grem na zdravljenje,« je svojo življenjsko izkušnjo izpovedal Perko. Kasneje je tako postal Rugljev sodelavec in koterapevt in je prevzel njegove paciente ter nadaljeval z njegovo tehniko dela, h kateri je dodal tudi nekaj svojih elementov, predvsem kulturo in umetnost.

Na četrtkovem večeru je Andrej Perko spregovoril o vlogi staršev in starih staršev pri vzgoji otrok, ki je po njegovem mnenju v sodobnem času zelo pereča tema, saj »živimo v obdobju postmodernistične družbe, ki želi v zahodnem svetu ustvariti novega človeka, ki je podoben bogu in je brez kakršnih koli omejitev«. Sodobna družba je po Perkovem mnenju posebno osredotočena na to, da izbriše klasično idejo družine, saj je družinsko okolje tisto, v katerem lahko otroci odraščajo v samostojnosti, brez nje pa je nove generacije lažje kontrolirati. »V družinskem svetu smo sprejeti z našimi dobrimi in slabimi lastnostmi. To je moč, ki nam jo samo družina lahko da,« je izpostavil. Oče, mama in njuna vzgoja pustita neizbrisno sled v otrokovem odraščanju že od samega rojstva, čeprav se njuni vlogi dopolnjujeta in razlikujeta v različnih obdobjih otrokovega življenja. V prvem letu je mama center otrokovega življenja, saj je edina, ki lahko odgovarja na njegove potrebe; oče ima takrat nalogo, da mamo podpira in jo razbremenjuje. V nadaljnjem odraščanju, obdobju avtonomije, otrok začenja postajati samostojna oseba, zato je pomembno, da starši otroka ne preveč kontrolirajo, saj bo v obratnem primeru otrok večno nosil v sebi občutek sramu. Oče začenja tedaj vstopati v otrokovo življenje in je v naslednjem obdobju prav očetova figura tista, ki »mora otroka popeljati iz maminega naročja v svet«. »Preko očeta otrok oblikuje moralni čut in prevzema odgovornost za lastno življenje,« meni Andrej Perko, ki poudarja, da v večini realnih primerov ni tako, še posebno v družinah, kjer sta starša ločena.