Množičen pogin rib na Soči (video)

Zaradi dolgotrajne suše in obenem prekomernega izkoriščanja vodnega bogastva je v torek, 22. marca, ravno na svetovni dan voda, na Soči pod Gradiščem prišlo do množičnega pogina rib in ogromne ekološke škode. Po več mesecih padavinskega primanjkljaja se je v zadnjih tednih vodostaj reke Soče še dodatno znižal; vode je v reki za vzorec, kljub temu jo pri jezu v Zdravščinah skoraj v celoti preusmerjajo skozi turbine tamkajšnje hidroelektrarne, ki so jo ponovno usposobili za delovanje pred približno enim letom, potem ko je bila dalj časa zaprta. Ko rečna voda steče skozi turbine, je nekaj kilometrov speljana po odvodnem kanalu sredi Zdravščin in se zatem vrne v soško strugo pod nekdanjim kamnolom za Zagrajem. Daljši odsek reke je zato v zadnjih dneh ostal brez zadostnega priliva sveže vode, ki med drugim pod mostom med Zdravščinami in Gradiščem naenkrat ponikne.

Struga reke Soče med Gradiščem in Zagrajem je bila tako v zadnjih dneh povsem suha, ribe pa so ostale ujete v dolgem tolmunu pod desnim bregom. Življenje jim je zagotavljal dotok sveže vode, ki je pritekal do Gradišča samo takrat, ko so skozi jez v Solkanu spuščali večjo količino vode, da bi proizvajali električno energijo.

To se je v zadnjih tednih dogajalo vse redkeje, od petka naprej je skozi solkanski jez pritekalo le po dvajset kubičnih metrov vode na sekundo, kar je bilo spričo odvzema vode pri jezu v Zdravščinah odločno premalo, da bi ribe pri Gradišču lahko preživele. Omenjeni tolmun se je med vikendom popolnoma osušil, tako da je v torek brez vode ostalo preko štiristo večjih in na tisoče manjših rib. Med poginulimi ribami so po velikosti izstopali krapi – usnjarji in luskinarji; več jih je bilo kapitalnih, vsaj dvajset jih je bilo težkih med 15 in 20 kilogramov, to se pravi, da gre za ribe, ki imajo preko dvajset let in so preživele dolgo vrsto povodenj in suš.

Zelo veliko je bilo tudi poginulih somov vseh velikosti; najdaljši so v dolžino merili poldrugi meter. Na suhem je ostalo tudi cel kup podusti, mren in klenov; ogromno je bilo ribjega drobiža. Poginule so tudi ena soška postrv, dolga kakih 65 centimetrov, ena ščuka podobne dolžine in ena jegulja.

Ribiški čuvaji so bili s poginom seznanjeni v torek dopoldne, sicer niso prejeli uradnega obvestila o dogodku, temveč videoposnetek rib, ki so ostale na suhem; sprehajalec jih je posnel že v ponedeljek pod večer, nakar je komaj v torek zjutraj na socialnih omrežjih objavil posnetek, ki je takoj doživel na desetine delitev. Čuvaji so ob prihodu k reki lahko le nemo ugotavljali, kakšno ribje bogastvo je v svojem tolmunu pri Gradišču skrivala Soča. Ob zaključku ogleda so pripravili poročilo, ki so ga poslali pristojnim deželnim uradom; za odvoz poginulih rib, ki jih je treba obravnavati kot odpadek, bo morala poskrbeti Občina Gradišče.

Avtor prvega videa I.M., avtor drugega D.R.