Čez približno 200 dni bo Nova Gorica z Gorico postala Evropska prestolnica kulture (EPK). To bo do sedaj najmanjša EPK in obenem prva čezmejna, zaradi česar bo v mnogih pogledih posebna. O tem smo poklepetali z direktorico Zavoda GO! 2025 Mijo Lorbek in Stojanom Pelkom, programskim vodjo.
Do začetka EPK nas loči še približno 200 dni. Česa se ta trenutek najbolj veselita?
Mija Lorbek: Najbolj se veselim novih lokacij na območju novogoriške železniške postaje, kjer bomo imeli prav nov del mesta. Super osmica bo kvaliteten prostor druženja s kakovostno kulinariko in prav takšnimi vsebinami, Epic pa bo »itak epski«. S tem bo še bolj povezan z Novo Gorico, saj je bilo sedaj vmes veliko tirov. S podhodom za pešce in kolesarje pa se bosta mesti še bolj zbližali. Tega se res veselim, da bom lahko tam kot občanka preživljala svoj prosti čas, kot direktorica zavoda pa soustvarjala programe in bom lahko ponosna, ko bodo prišli obiskovalci iz tujine.
Stojan Pelko: Naše največje bogastvo bodo mikrolokacije, nenehno odkrivanje malih prizorišč, ki so povezana bodisi z zgodovino bodisi z ustvarjalci in v tem bomo drugačni od ostalih prestolnic kultur. Ugotavljamo namreč, da nas ne poznajo. Sedaj, ko organiziramo oktobrsko srečanje družine dosedanjih in prihodnjih evropskih prestolnic kulture, je interes res velik. Radi bi prišli, pritegne jih osnovna tema meje ter atraktivnost regije. Prišli bodo morda zaradi Soče, pa bodo spoznali kulturo ob Soči, zanimalo jih bo vino, pa bodo v Brdih spoznali tamkajšnje posebnosti. Nekateri bodo prišli zaradi dogajanja na Trgu Evrope in bodo spoznali še tukajšnje nove objekte. Predvsem se veselim teh individualnih veselj, ki jih bomo povzročili pri obiskovalcih.
Združili boste tisočletno zgodovino Gorice in 79-letno zgodovino Nove Gorice. Kako se povezujeta?
Stojan: To je – kot v oglaševanju radi rečejo – enkratni prepričevalni element. Srečanje tisočletne zgodovine Gorice in manj kot stoletne novogoriške je eden od naših ključnih elementov. Skozi to lahko predstavimo goriške grofe, Avstro-Ogrsko, obe svetovni vojni, z druge strani pa pripeljemo tisto, na kar smo sami najbolj ponosni: modernistično arhitekturo Edvarda Ravnikarja, pa entuziazem mladinskih delovnih brigad. In ko to dvoje damo skupaj, nastanejo slikoviti dvojni motivi, ki združujejo samostan in modernistični blok, ali pa staro fresko ter avantgardni spomenik ... In vedno si obe strani imata kaj za povedati. To je definitivno naša zgodba, zgodba dvojine.
Mija: Koncept brezmejnosti je neverjetno močan. Ljudi zelo zanima, kako to deluje v praksi. Obstajajo tudi druga dvojna mesta, pa mesta na meji, ampak tu se združujeta tako različni mesti, a sta tako močni skupaj. Predvsem jih zanima naš vsakdanjik, saj nikjer drugje po svetu to ne poteka tako intenzivno kot tu.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.