Ko se groza skriva v jeziku

Žargon Golootočanov je bil poseben jezikovni sestav, ki so ga uporabljali ujetniki in uprava taborišča na Golem otoku, kamor so »med letoma 1949 in 1956 na “družbeno koristno delo” za politično prevzgojo bili poslani vsi tako imenovani informbirojevci ali stalinisti, za katere se je sumilo, da podpirajo sovjetskega voditelja in da bodo v njegovem imenu storili poskuse sabotaže v škodo vladnega aparata«. V žargonu so se spajale besede iz različnih jezikov, večinoma iz birokratske različice srbohrvaščine. Prvič ga je temeljito raziskala 26-letna Lara Černic, Tržičanka, in mu posvetila svojo magistrsko nalogo, s katero je novembra diplomirala na videmski univerzi iz prevajalstva in medkulturnega posredovanja. Prvič je tudi sestavila glosar izrazov golootoškega žargona ter jim pripisala pomen oziroma prevod v slovenskem in italijanskem jeziku. Na prvih straneh naloge bo bralec našel tudi slovenski povzetek vsebine. Zaradi izvirnosti opravljene raziskave smo Laro Černic povabili na pogovor.

Katera je temeljna ugotovitev vaše raziskave?

Da golootoški žargon resnično obstaja. Na začetku svojega raziskovanja sem samo sklepala, da se je žargon razvil in da so se izrazi ustalili. Žargon je bil doslej samo omenjen v nekaterih virih. Omenili so ga na primer zgodovinar Dragan Marković in dva interniranca. Nihče pa ga še ni podrobno raziskal. Za nemška taborišča so že obstajale študije o jeziku, ki so ga v njih uporabljali. Za svojo nalogo sem tako sestavila glosar s 119 izrazi, ki sem jih našla v pričevanjih in esejih. Nekatere izraze sem izločila. Ko pa bi prebrala še druga pričevanja, bi morda našla še dodatne izraze, ki bi sodili v glosar. Zgodovinska analiza vsake besede osvetljuje neki vidik življenja na Golem otoku. Druga pomembna ugotovitev naloge pa je, da je to zgodovinsko poglavje mogoče analizirati tudi iz jezikoslovnega vidika. Med prebiranjem zgodovinskih študij ali esejev smo običajno oddaljeni od življenja internirancev, pri analizi jezika, ki so ga uporabljali, pa se lahko približamo njihovemu intimnemu življenju.

V svoji nalogi omenjate različne jezikovne funkcije žargona Golootočanov: poimenovanje novih pojavov, odvzem dostojanstva zapornikom, tajna koda, solidarna vez med interniranci, samoidentifikacija internirancev. Katero funkcijo bi posebej izpostavili?

Žargon je predvsem odvzemal internirancem dostojanstvo. Vsak izraz ima namreč neko vulgarno, agresivno ost. Uporabljali so jih seveda zato, da so poimenovali nove pojave: novo hierarhijo, nove oblike mučenja, za katere je bilo treba najti naziv ... Ker je tedaj prišlo na Golem otoku do nekih novih pojavov, je bilo potrebno najti zanje nove izraze. Tako je nastal nov jezik. Pomembna je bila tudi njegova vloga pri tajnem sporazumevanju. Skoraj vsi izrazi na videz ne spominjajo na nekaj groznega. Zdijo se nevtralni, včasih ironični, celo simpatični, v resnici pa so označevali grozovite stvari. Podobno funkcijo prikrivanja stvarnosti so imeli tudi nekateri izrazi, ki so jih uporabljali v nemških taboriščih. Dejstva, da je žargon ustvaril tudi neko vez med interniranci, pa ne bi izpostavljala, ker ta vez ni pomenila solidarnosti med njimi. V nemških taboriščih je obstajal žargon mučiteljev in žargon mučenih, na Golem otoku pa je žargon bil le eden in so ga uporabljali vsi.

Pogovor z Laro Černic si lahko v celoti preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.