»Kdo bo opravljal naš poklic?«

Nekoč so obrtniki imeli delavnice kar na domu. Družinsko življenje se je vrtelo okrog obrtniške dejavnosti, otroci so se usposabljali v domači delavnici, katere so v odraslih letih prevzeli vajeti. Dandanes pa se obrtniška znanja izgubljajo, sta nam povedala edina dva »preživela« goriška čevljarja, ki smo ju včeraj dopoldne zmotili med delom.

Dela je veliko

»Imel sem srečo. Čisto slučajno se mi je v pravem trenutku ponudila možnost pomagati čevljarju s Sicilije, ki je delal tu v Gorici. Imenoval se je Rosario Scandariato, naučil me je v bistvu vsega, kar mora znati čevljar. Ko sem ga spoznal, je bil že starejši. Jasno mi je povedal, da če bi ga prej zaprosil za zaposlitev, bi me zavrnil, kasneje pa bi seveda bilo prepozno,« nam je začetek svoje čevljarske poti zaupal Luca Urdan, mlajši goriški čevljar, ki smo ga obiskali v Ulici Rabatta. »Svojo delavnico sem odprl pred nekaj več kot štirimi leti. Dela je veliko in vse skupaj zna biti precej stresno, je pa po drugi strani vir izrednega zadoščenja. Kot obrtnik sem svoboden, sam lahko odločim zase. Čeprav ne ravno v največji meri, zahteva moj poklic tudi nekaj domišljije: kako bom to izpeljal? Kako bom to popravil? Je to mogoče na kakšen način rešiti? Stranke zahtevajo bistrost in pripravljenost,« nam je svoj vsakdan opisal čevljar. Ravnokar je to izrekel, ko je k pultu s čevljem v rokah stopila ženska: »Moram vas vprašati za uslugo, ki se vam bo morda zdela neizvedljiva,« ga je nagovorila.

»Delo ni naporno, je pa zahtevno. Ko te stranka nekaj vpraša, moraš v eni-dveh minutah presoditi, ali je popravilo izvedljivo, katere materiale boš potreboval, koliko časa bo delo trajalo in, ne nazadnje, kolikšna naj bo primerna cena,« nam je razložil Urdan. »Pomembna je izkušnja, s časom prepoznaš materiale na prvi pogled. Nekoč se je čevlje izdelovalo v glavnem iz gume in usnja, dandanes je materialov neskončno, zato moraš tudi za popravila vložiti v razne pripomočke, iskati moraš različne rešitve. Morda boš tudi kupil nekaj, česar ne boš nikoli več uporabil,« nam je povedal in v zadnjih prostorih trgovine pokazal na številne čopiče, barve in lepila. »Največ časa seveda preživljam tu v delavnici. Dela ne primanjkuje, je pa že prav tako, saj je dobiček pri tem poklicu nizek. Treba je delati res veliko,« je pojasnil naš sogovornik in pokazal na razne stroje za popravljanje čevljev, lepljenje podplatov in šivanje usnja.

Nekoč en glavni par čevljev

Čevljarska delavnica, ki smo jo obiskali v Ulici Torriani v Stražcah, je v primerjavi s pravkar opisano drugače opremljena. »Vse, kar potrebujem za ta poklic, najdete na tej mizi,« je dejal 85-letni Danilo Zanel in pokazal na razpršene pripomočke za ročno opravljanje čevljarskega dela. Sicer je tudi v njegovi delavnici v ozadju stal nekoliko starejši čevljarski stroj. Obrtnika, ki svoj poklic opravlja od 10. leta starosti, torej kar 75 let, smo vprašali, kako se je njegovo delo v zadnjih letih spremenilo. »Povedal bom takole: nekoč je vsak imel svoj glavni par čevljev in to so bili dobri čevlji, ki jih je bilo vredno popraviti,« nam je odgovoril in hudomušno vprašal, koliko čevljev imamo v omarici. »Prinašajo poceni blago, ki ga žal ni mogoče niti popraviti,« je pristavila njegova žena Paola Comar, ki mu pomaga pri delu.

Priredil bi tečaj

Danilo Zanel je svoje poslanstvo predal sinu, ki pa je kot čevljar dejaven na Videmskem. Tudi edini čevljar v Gradišču, preko 60-letni Giorgio Bordignon, bi rad svoje znanje prenesel na mlade. Zaupal nam je, da namerava prirediti tečaj čevljarstva. »Kje točno in kdaj se bo začel, še ne vem, dogovarjam pa se z ustanovo Enfap. Tu nas je res malo ostalo, kdo bo drugače opravljal naš poklic?« se je vprašal Bordignon.

V Gorici sicer deluje tudi delavnica znamke La sportiva v Ulici Ospitale, kjer Davide Collini skrbi za popravljanje podplatov plezalnih in drugih športnih čevljev. »To pa je poklic, ki se ga naučiš pri čevljarju. Kako pa naprej, če čevljarjev ni in so tisti, ki še vztrajajo, preobremenjeni?« je še dejal Giorgio Bordignon.