Goriški nacionalizem ni bil nekaj »naravnega«

Knjiga, ki je vredna pozornosti tako italijanskega kot slovenskega dela mesta, saj obravnava vsebine, ki so šle v pozabo ali so bile nalašč prikrite. V torek so v Kulturnem domu v Gorici predstavili knjigo Gorizia - Ricostruzione e identità nazionali (1947-1954) avtorjev Anne Di Gianantonio, Ennia Francaville in Tommasa Montanarija. Na dogodku, ki ga je organiziral ANPI-VZPI iz Gorice, se je z avtorji pogovarjal Marko Marinčič.

Delo obravnava val italijanskega nasilja nad Slovenci in komunisti, ki se je sprožil leta 1947, ko je Gorico zapustila zavezniška vojaška uprava in je mesto prešlo pod italijansko upravo. Knjiga je sad arhivskih raziskav v skladu Urada za obmejna območja v arhivu predsedstva ministrskega sveta, ob teh pa še v arhivu Demokratične Fronte Slovencev in združenja Prostovoljcev za svobodo.

»Arhiv Urada za obmejna območja so odkrili šele leta 2010,« je povedal Tommaso Montanari, ki se je pri nastajanju knjige posvetil predvsem arhivskim raziskavam. Urad za obmejna območja je nastal leta 1947 po zamisli Alcideja De Gasperija, ki je ustanovil tudi nadzorni organ za upravljanje problematik obmejnih območij, po njegovem zaprtju pa dokumentacije niso skladiščili v državnem arhivu in je tako šla v pozabo. V skladišču na obrobju Rima so jo našli šele pred dobrim desetletjem.

Ideja za knjigo je nastala po izidu publikacije, v kateri so avtorji že obravnavali podobno temo nacionalnega spopada med italijanskim nacionalizmom in komunističnimi zagovorniki v Tržiču, a se tam zgodovina ni odvila tako nasilno. »Je nacionalizem petdesetih let značajska, psihološka in čustvena lastnost Goričanov ali je to proces? Knjiga dokazuje drugo hipotezo: ni nekaj naravnega, ampak je rezultat politične konstrukcije, ki je v Gorici bila še težja, ker so živeli v mešani, multikulturni družbi,« je podčrtala Anna Di Gianantonio. Opozorila na takratno anahronistično razmišljanje, da je bilo nemogoče kriviti ljudi, da so fašisti, saj so živeli pod diktaturo in ni bilo druge možnosti. »O italijanskem kolaboracionizmu med nemško okupacijo sploh ni bilo govora; opirali so se na idejo Gorice kot žrtve zgodovine. Že takrat so se oblikovale pripovedi, ki še danes vplivajo na spominjanje o dogodkih po drugi svetovni vojni,« je opozorila avtorica.

Leto 1947 je zaznamoval močan val nasilja nad Slovenci v mestu, ki ga je Demokratična Fronta Slovencev opisala kot pravi »pogrom« in je dosegel svoj vrh 16. septembra 1947. »Nasilje so opravljali v skupinah od 15 do 20 ljudi in v različnih oblikah: fizično nasilje, ropanje ali ukazovanje ljudem, zlasti Slovencem, naj čimprej zapustijo mesto,« je opisal Ennio Francavilla, ki je prebral nekatere od 75 pritožb takratnih žrtev. Posebno zanimivo in hkrati srhljivo je dejstvo, da so žrtve nasilja največkrat poznale kriminalce in so to večkrat bili sosedi. Ali je za tem valom nasilja stala organizacija? Znano je, da je v Gorici takrat delovala Divizija Gorica (Divisione Gorizia) oz. paravojaška struktura za boj proti morebitni jugoslovanski ali sovjetski invaziji, ki je imela nalogo zatiranja protiitalijanskih in komunističnih gibanj.

»Ko pride do nasilnih dogodkov 16. septembra 1947, ima Divizija Gorica nadzor nad teritorijem in dobro pozna jugoslovanske podpornike, zato je nepredstavljivo, da o tem ne bi ničesar vedela. Je pa težko določiti stopnjo njene vpletenosti v dogajanje,« je še povedal Francavilla. Anna di Gianantonio je spregovorila tudi o vlogi takratnega goriškega prefekta Giovannija Palamare, ki je za ekonomski in družbeni preporod mesta začel financirati organizacije, ki so propagirale italijanskost ter pomagale revnim in potrebnim. Na ta način se je v mestu še bolj okrepil protislovanski duh, ki je podpiral idejo, da mora center mesta Gorice ostati italijanski in da se Slovenci lahko naselijo na obrobje. »Slovenski duhovniki so bili najhujši sovražniki,« je podčrtala avtorica in spomnila na Ivana Trinka in škofa Ambrosija, ki sta bila pobliže nadzorovana. Nadzirali so tudi različne slovenske ustanove, med njimi Alojzijevišče in Katoliški Glas.

»Anahronistična retorika je še danes zelo pogosta,« je ocenil Francavilla in spomnil, da Občina Gorica ne proslavlja osvoboditve izpod nacifašizma, ampak raje konec Titove okupacije. »Tako razmišljanje ni naključje: zmaga italijanskosti zaznamuje prevlado enega tipa pripovedi, ki je italijansko-goriška, patriotska ali nacionalistična,« je opisal avtor in kot primer navedel zanimivo publikacijo za mlade, ki jo je napisal Carlo Pedroni, z naslovom Cronaca dei due anni. V njej opisuje dogajanje v Gorici med letoma 1945 in 1947; v njej so Slovenci zelo slikovito opisani kot ljudje, ki se spuščajo iz hribov, govorijo nerazumljiv jezik in živijo na obrobju mesta. Francavilla je opozoril, da so delo ponatisnili leta 2004 (ko je Slovenija vstopila v EU). Pod spremno besedo ponatisa se je podpisal sedanji župan Rodolfo Ziberna, ki je bil takrat predsednik združenja Lega Nazionale iz Gorice. »Zaskrbljujoče, da je ta knjiga bila navedena kot branje za mlade leta 2004,« pravi Anna Di Gianantonio, ki je v letih opazila neko kontinuiteto takega razmišljanja v lokalnem vladajočem razredu.