Energetski velikan bo še naprej krojil življenje v Tržiču

S termoelektrarno, z njenim 150-metrskim dimnikom in onesnažujočimi izpusti sobivajo že skoraj šestdeset let. Zadovoljni so, da naj bi na podlagi dogovora med deželo FJK in podjetjem A2AEnergiefuture v kratkem prišlo do zaprtja centrale, v kateri še vedno sežigajo premog, po drugi strani so zaskrbljeni, saj se za načrtom za izgradnjo novega obrata na vodik oz. zemeljski plin skriva kar nekaj neznank.

Podobno kot prebivalci mestne četrti Enel imajo kar nekaj dvomov tudi okoljevarstveniki iz zveze Legambiente, ki opozarjajo, da bo Tržič po izgradnji novega obrata za proizvodnjo električne energije sobival s sežiganjem fosilnih goriv še kar nekaj desetletij.

Sobivanje s termoelektrarno je bilo od njene izgradnje dalje najtežje ravno za prebivalce rajona Enel, čeprav gre poudariti, da so saje segale tudi do drugih mestnih četrti in sosednjih občin. S povišano stopnjo onesnaženosti, ki je bila posledica obratovanja tržiške termoelektrarne, so se v preteklosti pogosto soočali tudi v Doberdobu in Devinu-Nabrežini.

Tržiško četrt, ki je bila po izgradnji termoelektrarne poimenovan Enel, so zgradili v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tržič se je takrat širil in je potreboval nove zazidljive površine. Občina je za nastanek nove soseske določila nekaj travnikov med državno cesto št. 55 in kanalom Valentinis, kjer so zgradili Ulico Portorosega in nekaj manjših stranskih ulic, ob katerih so si zlasti delavske družine uredile svoje nove domove. Ob komaj zgrajenih hišah je leta 1965 začela obratovati nova termoelektrarna. Najprej je razpolagala samo z eno kurilno pečjo na premog in z enim 70 metrov visokim dimnikom. Že nekaj let kasneje so poskrbeli še za eno kurilno peč in za še en dimnik. Stanovalci sosednjih hiš so morali sobivati s hrupom in prahom, razmere so se poslabšale leta 1983, ko so termoelektrarni dodali še dve kurilni peči na kurilno olje, ki povzroča še več onesnažujočih izpustov kot premog.

Leto kasneje so krajani – v rajonu danes živi približno 180 ljudi - ustanovili odbor, s katerim so začeli opozarjati na težave, vezane na obratovanje termoelektrarne, ki je medtem dobila 150 metrov visok dimnik. Načrtovali so 180-metrskega, vendar so ga morali znižati za 30 metrov zaradi bližine ronškega letališča. Prebivalci rajona Enel sicer niso nikoli zahtevali zaprtja termoelektrarne, saj so bili med njimi nekateri v njej tudi zaposleni, temveč le znižanje stopnje emisij in upoštevanje okoljskih predpisov. Še zlasti veliko težav so imeli zaradi prahu, ki je uhajal s ploščadi, kamor z ladjami dostavljajo premog. Da je družba Enel prekrila tekoči trak, s katerim zalagajo kurilno peč s premogom, je bilo potrebnih več let, med katerimi so saje zlasti v času burje dosegale tudi zelo oddaljene hiše. Kot posledica protestov odbora stanovalcev iz rajona Enel in raznih okoljevarstvenih organizacij so z leti termoelektrarno (v njej je bilo med drugim tudi veliko azbesta) opremili s filtri in z napravami, ki zadržujejo škodljive snovi, vendar težav niso nikoli povsem rešili.

Razmere so se nekoliko izboljšale leta 2012, ko so zaprli peči na kurilno olje, čeprav je bilo tudi kasneje saj in prahu zaradi premoga še naprej veliko. V bistvu sočasno z izbruhom covida-19 so proizvodnjo elektrike v Tržiču prekinili. Termoelektrarna je obratovala le za krajša obdobja vse do lanskega začetka vojne v Ukrajini, ko so ponovno zagnali proizvodnjo. Stanovalci rajona Enel se tako spet soočajo s težavami. Na njihovih dvoriščih, na perilu, ki se suši, na mizah in stolih, ki jih imajo na prostem, se ponovno nabira črn prah.

Ko se je pred leti prvič govorilo o prehodu s premoga na zemeljski plin, so stanovalci rajona Enel sprožili peticijo in zbrali 400 podpisov. Tudi sami vedo, da jih je bilo premalo, vendar sami nimajo dovolj moči, da bi se borili proti energetskemu velikanu, ki zdaj načrtuje nov obrat in ga zaradi napovedanega izkoriščanja vodika »prodaja« kot zelenega, čeprav bodo v njem v resnici na veliko sežigali zemeljski plin.