»Divji svet me zelo privlači, ker je svoboden«

Fotografinja Ivana Jarc divje živali fotografira v domačem kraju in med potovanji po svetu. V Afriki je fotografirala leve, na Tajskem opice, na Finskem divjega medveda, na Poljskem evropskega bizona. Prejšnji teden pa jo je v spremstvu zvestega prijatelja – fotografskega aparata – pot popeljala v Kostariko. Nekatere izmed njenih fotografij so pravkar razstavljene na kmečkem turizmu Marija Štolfa Kukuk v Doberdobu. Ogledati si jih je mogoče ob koncih tedna.

Obiskovali ste humanistični licej Simona Gregorčiča v Gorici, kakšna pa je bila vaša nadaljnja pot?

Po maturi sem nekaj časa obiskovala univerzo, a je nisem končala. Opravila sem tečaj za trenerja psov in se sočasno štiri leta posvečala konjem na kmetiji v Sovodnjah. Tam sem skrbela zanje, jim čistila hlev, jih vodila ven in hranila. Ukvarjala sem se tudi z žrebeti. V glavnem je šlo za konje, ki niso bili udomačeni.

Je to vaša prva razstava?

Da. Vse je organizirala moja teta Jana Drassich. Razstava je na ogled pri moji babici na turistični kmetiji Marija Štolfa Kukuk. Fotografija je moja strast in moj konjiček, z njo se ukvarjam že vsaj štiri leta, a sama nisem nikoli pomislila, da bi svoje fotografije razstavila. Razstava bo na ogled do konca marca oziroma do zaprtja turistične kmetije ob veliki noči. Vse razstavljene fotografije prikazujejo divje živali in divji svet, okoli nas in drugod, saj sem fotografije posnela tudi na potovanjih.

Kako se je rodila ljubezen do fotografije?

Od nekdaj sem rada hodila v naravo in opazovala živali. S prijateljico Nikol Frandolic sva se nato odločili, da bova živali tudi fotografirali. Tehnik sva se naučili skupaj. Ta konjiček je torej tudi nekaj, kar me povezuje s prijateljico, saj se s tem ukvarjava skupaj. V trenutku, ko opazujem skozi objektiv in čakam na živali, pa sem še bolj povezana z naravo. Fotografija mi je omogočila tudi potovati in biti v stiku z naravo po svetu. Obiskovala nisem nobenega tečaja fotografije, vsega sva se naučili s prijateljico. In pa potovala sem vedno s kakim fotografom, ki se poklicno ukvarja s tem, da druge fotografe vodi v naravo. Od teh se lahko veliko naučiš.

Kako pa ste vzljubili živali? Predvsem divje?

Že kot otrok sem imela rada živali. Imam tudi psa, ki mu posvečam veliko časa. Tudi delo s konji je pripomoglo k temu, da se je moja ljubezen do živali še poglobila. Dojela sem, da ima vsako živo bitje svojo osebnost. Divji svet me zelo privlači, ker je svoboden. Vse živali, ki jih fotografiram, so svobodne. To je del sveta, v katerem svobodno živijo in ki se ga malo zavedamo. Zelo me navdušuje tudi zato, ker veliko odgovorov v zvezi z življenjem lahko dobimo prav v naravi.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.