Življenjsko pot hoče skleniti doma in upa v pomoč sodstva

»Življenje v uspavanem stanju sploh ni življenje.« S temi besedami je slovenska Tržačanka Martina Oppelli med včerajšnjo novinarsko konferenco društva Luca Coscioni v kavarni San Marco utemeljila svojo željo po samomoru z zdravniško pomočjo. In medijsko ter pravno bitko, kakršno predpostavlja takšna odločitev. Oppelli ima 49 let, je arhitektka in še izvršuje poklic s pomočjo tehnologije, že pred 25 leti pa je občutila prve simptome multiple skleroze. Leta 2002 je sledila diagnoza, od leta 2012 je tetraplegičarka. Dolgo let je vztrajala, tudi v upanju po ozdravitvi, sedaj pa je izmučena in povsem odvisna od pomoči drugih in seveda zdravil.

Zdravniška komisija je ocenila, da je Oppelli odvisna od nege in zdravljenja, kar pa naj ne bi še zadostovalo za zeleno luč. Odvetniška ekipa Oppelli je zato vložila priziv na sodišču in upa, da se bo to v kratkem odzvalo.

Oppelli je jasno utemeljila svojo željo po samomoru z zdravniško pomočjo. Bolj ali manj implicitno je tudi odgovorila na očitke konservativnih krogov. »Življenje je čudovito in zato ga moramo spoštovati,« je dejala. Dolgo let je sledila načelu »danes je naporno, a ne vemo, kakšno bo jutri« in tako skušala ohraniti optimizem. »Ko pa je napor znatno večji od veselja, je vdaja smiselna.« Pojasnila je tudi, da ni samomorilka. »Če bi bila, ne bi bila tukaj z vami.« Njene besede postavljajo vsakemu marsikatero vprašanje o življenju in pomenu življenja. Leta 2016 jo je negovalka dejansko zapustila, Oppelli je ostala sama 16 ur in pol. Njeni spomini na te ure so pretresli vsakogar, ki ji je prisluhnil. Nenazadnje stavek, da se ne more jokati, ker bi se sicer zadušila.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.