Prijava
Vhod v krožek(
)
Decarli razkazuje maketo nekdanje železarne(
)
Društvena teniška igrišča(
)
Nekdanje hiše delavcev(
)
Društveni biljard(
)
Dark Theme
"Tukaj smo nad škedenjsko železniško postajo." "Nekdanjo." "Da, ampak sedaj jo bodo spet zagnali." S temi optimističnimi besedami se začne naš pogovor z Robertom Decarlijem, upokojenim delavcem škedenjske železarne, na spodnjem koncu Ulice San Lorenzo in Selva, v predelu, ki ga slovenski Škedenjci poznajo kot "U Büže". Do nedavnega bi tam nad nami bdela železarna. Sedaj je pogled na morje prost, škedenjsko industrijsko tradicijo pa ohranja živo društvo železarjev - Circolo Ferriera di Servola.
V društvenih prostorih nas poleg Decarlija pričaka tudi Giorgio Pelaschier. Oba sta svoji službeni karieri skoraj v celoti preživela v železarni in sta danes v vodstvu krožka železarne.
Nove vpise v krožek privabljajo predvsem štiri teniška igrišča, ki pripomorejo k financiranju društvenih dejavnosti. Poleg tenisa ima društvo tudi jadralsko in ribiško sekcijo. V Barkovljah čaka na člane osem in pol metrov dolga jadrnica, ki je tudi tekmovala na letošnji Barcolani. Čoln je tudi "razlog" za ta članek. Pred nekaj meseci je Decarli podpisanemu namreč začel govoriti o neki jadrnici v Barkovljah in jamral, "da jo uporabljajo sami starci, ki se sončijo pred portičem, ko bi jo lahko uporabljali mladi za žurke".
Pogovor kaj kmalu nanese na odnos med Škednjem in železarno. V krožek je vpisanih, poleg Decarlija, le še kakih deset Škedenjcev. Odnosi so se sedaj normalizirali, Decarliju in Pelaschierju pa ne uspe skriti določene grenkobe. "Škedenj nam je povsem nasprotoval," pravi Pelaschier. Ampak ne od vedno, dodamo mi. Nakar Decarli, nekdanji občinski svetnik na občanskih listah Riccarda Illyja in Roberta Cosolinija, pove svojo. "Zdaj jo vržem na politiko, potem odloči ti, kaj boš napisal. Ampak stvari so se spremenile, ko je prišel on" in pokaže s prstom proti Trstu. "Dipiazza."
V železarni je bilo nekoč zaposlenih do 1800 ljudi. "To je pripomoglo k tržaški in škedenjski ekonomiji," razlaga Decarli. "Jaz sem imel jutranjo izmeno, ob petih zjutraj je bilo v Škednju že živo, pri peku (pri tem uporabi Decarli, ki je slovenskih korenin, slovenski izraz) in brivcu je bilo že polno. Škedenjci pa so služili z najemninami delavcev. Škedenj je bil to."
Vsekakor sta se oba sprijaznila s koncem dobe železarne. "Železarno je zaprl denar, ne pa Dipiazza, Fedriga ali Scoccimarro." Oba sicer ne osporavata povzročeni okoljski škodi, vendar poudarjata, da so železarne pač takšne. Strinjata se, da je območje dandanes vsekakor bolj primerno za pristaniške dejavnosti, ki bodo tam domovale v prihodnosti.
