Zakaj je Trst utrdba protestnikov

Zakaj je Trst lansko jesen postal prestolnica proticepilcev in kje so podobnosti, če sploh so, med našim mestom in Južno Tirolsko, ki ima v povprečju najmanj cepljenih prebivalcev proti covidu? Takšna in podobna vprašanja so si ob množičnih shodih in glasnih protestih pripadnikov gibanj no-vax postavljali politiki, novinarji, politologi in celo filozofi.

Za Adriana Sofrija je Trst postal »srednjeevropski Reggio Calabria«, pri čemer je imel pisatelj v mislih znani revolt, ko se je mesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nasilno uprlo poskusu, da bi glavno mesto Kalabrije iz Reggia premestili v Catanzaro. Geslo tržaških protestnikov je bilo »la gente come noi non molla mai« (ljudje, kakršni smo mi, nikoli ne popustijo), v Reggiu pa so uporniki, ki so jih vodili neofašisti, vzklikali »boia chi molla« (rabelj kdor kloni). Novinar Bruno Vespa meni, da je treba vzroke tržaških demonstracij iskati v podzavesti Trsta, »ki je čudovito mesto, a z nerazumljivim samomorilskim nagnjenjem«.

Zgodovinar Matteo Giurco v zadnji številki revije Limes v članku z naslovom Uporniški Trst ugotavlja, da je v mestu vedno obstajala neka uporniška duša. V povojnem času je mesto doživelo tri »državljanske vstaje«: prvo v letih zavezniške uprave, ki je imela za cilj ponovno priključitev Trsta Italiji, drugo nekaj več kot deset let pozneje z velikimi stavkami v ladjedelniških delavcev in študentovskimi protesti, in tretje proti osimskemu sporazumu med Italijo in Jugoslavijo.