Zadnji dnevi patra Corteseja

Osemdeset let je minilo, odkar je pater Placido Cortese podlegel večdnevnemu mučenju gestapovcev v zaporu na Trgu Oberdan, ne da bi jim karkoli izdal. Njegovo truplo so po vsej verjetnosti sežgali v krematorijski peči v Rižarni, sodišče v Padovi domneva, da je do njegove smrti prišlo 15. novembra 1944.

Njemu in pa predvsem novi knjigi, ki je izšla pri Mladiki v sodelovanju s Skladom Libero in Zora Polojaz, je Društvo slovenskih izobražencev posvetilo prvo srečanje v sezoni ponedeljkovih večerov. Pri tržaški založbi je namreč izšlo, tokrat v dvojezični različici, leposlovno delo Elene Blancato Ruah Vetje Duha, v katerem avtorica obravnava predvsem zadnje dneve Cortesejevega življenja. Knjiga je obogatena s spremno besedo Vlaste Polojaz in zgodovinskim okvirom opisanih dogodkov in ljudi, ki ga je prispeval Ivo Jevnikar, tudi voditelj ponedeljkovega večera. V Peterlinovi dvorani pa je Knjižnica Dušana Černeta pripravila razstavo del o Corteseju.

V imenu Vlaste Polojaz, predsednice sklada, je nekaj besed iz spremne besede prebrala Neža Kravos. Polojaz je patra spoznala ravno iz povesti Elene Blancato in ob njenem branju po več kot 40 letih življenja v Padovi tudi izvedela, da je bilo v četrti Chiesanuova fašistično taborišče.

Avtorica pripovedi je patra Placida Corteseja spoznala v delu Trg Oberdan Borisa Pahorja. Začela je zbirati dokumentacijo in bila vedno bolj očarana nad njegovo figuro. »Čakamo na proces njegove beatifikacije, a zame je že svetnik,« je izpostavila Blancato: ni bil svet samo za zapornike, ki jih je reševal, ampak tudi v svojem vsakdanjem življenju, vedno se je zadovoljil z malim. Za pisanje je uporabila predvsem pisma sestri, ker so to njegove najbolj intimne besede. Ni bil del nobenega političnega gibanja, »izbral je krščansko ljubezen. Imel je zelo malo časa zase, saj se je ves čas razdajal za ljubezen bližnjega.«

Publika je v ponedeljek prisluhnila tudi odlomku iz knjige Ruah, ki ga je leta 2015 posnel Radijski oder.

Literarno delo je slovenščino prevedla Marija Cenda. V italijanščino pa je zgodovinski oris prelila Laura Castagnaro, ki je prepričana, da je čar prevajanja ravno v tem, da daje možnost prevajalcu za spoznavanje vedno novih zgodb.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.