Zadnja barkovljanska »rožnarca« marsikoga razveseli

»Joj, kako lepe so te forzicije! Kako lepo dišijo! Poglej, kako lepo cveti ta breskova veja! In te vijolice! Kako lep vonj po pomladi,« pravi gospa, ko občuduje cvetje na Licini stojnici na Trgu sv. Antona. Kmalu zatem pride druga stranka, ki se prav tako očarano zagleda v lično urejen pult s cvetjem, za katerim Licia Furlan, zadnja barkovljanska »ru’žn’rca«, že pripravlja dišeč šopek sveže pobranih cvetic.

Licia, ki je na tržnici pred cerkvijo že prava inštitucija, izhaja iz ene tolikih barkovljanskih družin, ki so se v preteklosti ukvarjale s cvetličarstvom. Nekoč so bili barkovljanski paštni namreč posejani s sadnim drevjem in cvetličnimi nasadi, ki so jih gospe, opremljene s posebnim dovoljenjem, hodile prodajat »h Ponterošu«. Licia že nekaj let rož ne ponuja več pri Rusem mostu, prav tako jih več ne goji v Barkovljah. S svojo prijazno besedo in šopkom dišečega cvetja pa vseeno nariše nasmeh na obrazu vsakogar, ki tudi za trenutek, premamljen od barv in opojnega vonja svežega cvetja, postoji pred njeno stojnico.

Katera je vaša najlubša roža?

Težko bi izbrala eno samo. Recimo, da sem posebej navezana na sveže domače cvetje, ki me z omamnim vonjem in pisanimi barvami vsakič navda s srečo.

Rodili ste se v družini cvetličarjev. Kateri so vaši prvi spomini na svet cvetja?

Že kot otrok sem opazovala nono, kako je gojila cvetice in skrbela zanje. Rada sem ji kdaj priskočila na pomoč. Rože smo gojili za hišo v Stari gori, kakor tistemu kraju nad Furlansko cesto pravijo Barkovljani. Kasneje smo to aktivnost nekoliko opustili, saj je bilo do njiv s cvetjem, ki je raslo visoko na terasah oziroma paštnih, vse težje dostopati.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.