Za socialno državo od zibelke do groba

V italijansko pokojninsko blagajno bi se moralo stekati več denarja. To je bila poanta pogovora v palači trgovinske zbornice, kjer je včeraj dopoldne tekla beseda o gospodarstvu in demografiji. V sklopu festivala Trieste Next sta se s profesorico statistike na Univerzi v Trstu Susanno Zaccarin, pogovarjala Elsa Fornero, ekonomistka in nekdanja ministrica za delo, ter Alessandro Rosina, ki na milanski univerzi Cattolica poučuje demografijo.

Populacija v Evropi je rasla vse do sedemdesetih let 20. stoletja, ko je začela rodnost drastično upadati. »V Italiji stopnja rodnosti že 40 let znaša manj kot 1,5. Trenutno kar 1,25. To pomeni, da vsak par v povprečju dobi 1,25 otroka,« je razložil demograf in dodal, da se evropska populacija na ta način vse bolj stara. Prejemnikov pokojnine je tako vse več, mladih delavcev, ki bi jo plačevali, pa vse manj. »V Franciji indeks rodnosti znaša 1,7, kar je za njihove pojme malo. Če bi ga dosegli v Italiji in ob tem v trg dela uspešno vključili še del priseljencev, bi bili na zeleni veji,« je pojasnil Rosina, ki je za Afriko dejal, da je zadnji izmed svetovnih kontinentov, ki doživlja izrazito demografsko rast.

»Socialna država bi morala državljana spremljati od zibelke do groba. Od jasli do upokojitve. Sicer bodo mladi še naprej bežali v tujino, otroci se bodo rojevali v za družino prijaznejših državah,« je povedala Fornero, jasna zagovornica progresivne obdavčitve in javnega pokojninskega sistema. Z razliko od zasebnega, ki je vezan na pravila trga, v javnem sistemu država denar, ki ga izterja z davki, nemudoma nameni izplačevanju pokojnin. Da bi tak sistem zdržal, pa se mora v pokojninsko blagajno stekati več denarja, kot ga država porabi za izplačevanje pokojnin.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.