V Trstu je bilo več Slovencev, kot smo do sedaj mislili

Monografije Tržaški Slovenci ni bilo mogoče predstaviti nikjer drugje, kot v samem mestnem središču. Njen avtor, Milan Bufon, si je želel, da bi to storili v palači Gopčević in tako je tudi bilo. V polni dvorani se je z avtorjem Bufonom, zgodovinarjem Aleksejem Kalcem in raziskovalko Zairo Vidau pogovarjala Poljanka Dolhar. V novi (in svoji zadnji) znanstveni monografiji Bufon posveča pozornost Slovencem v Trstu od leta 1910 do danes in ugotavlja, da jih je bilo več, kot smo do sedaj mislili. »Čeprav ima knjiga znanstveno podlago in je ne bomo vzeli na plažo, je berljiva,» je prepričana Poljanka Dolhar, ki meni, da jo bo moral vzeti v roke vsakdo, ki bo pisal o tržaških Slovencih.

S tem delom je zaključil svojo raziskovalno kariero, je poudaril Bufon, ki je hotel temo o Slovencih na Tržaškem obravnavati v enem samem delu, a je bilo gradiva toliko, da ga je razdelil na dva. Leta 2020 je tako izšla knjiga Ethnos in topos, ki obravnava celotno tržaško območje, zdaj pa še monografija o Slovencih v mestnem središču in predmestju.

V prvem delu knjige, pri kateri so združili moči založbe Slovenska matica, Annales ZRC in ZTT ter inštitut Slori, piše o obdobju okrog leta 1910 in predstavi rezultate revizije popisa prebivalstva, saj je sam pregledal popisne pole, ki jih še hranijo v arhivu tržaške občine. »Zanimal me je proces, kako so prišli do identifikacije ljudi pri popisu,» je razložil Bufon. Trst je bil namreč izrazito večjezičen, lingua franca pa je bila v njem tržaščina. V mnogih primerih so bila gospodinjstva v mestu mešana, je dejal. »Ko je bilo na popisni poli navedeno več jezikov (poleg italijanščine zlasti slovenščina in/ali nemščina), so popisovalci upoštevali le italijanščino,» je pojasnil Bufon. S svojo revizijo revizije (prvo so že v tistem času dosegli tržaški Slovenci) je dokazal, da je bilo v mestu 30 odstotkov slovenskega prebivalstva, v predmestjih pa celo 75 odstotkov.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.