V Dolini Josip Lovriha (Pepi Bukar) danes praznuje sto let

Josip Lovriha, po domače Pepi Bukar, danes praznuje stoti rojstni dan. V njegovi rojstni vasi so mu pripravili pravo slavje, saj je, kot pravijo, s svojimi izkušnjami, predanostjo in vztrajnostjo izjemno prispeval k vaškemu življenju. V društvu in v dolinski gostilni so ga počastili svojci, prijatelji, domačini, predstavniki dolinske občine, domači pevski zbor in kulturno društvo ter priložnostni godci.

Njegova življenjska zgodba je bogata in tesno prepletena z Dolino. Rodil se je 28. februarja 1925 v zavedni slovenski družini pri Bukarjevih. Njegova starša sta bila Dolinčana Alojzija Vodopivec in Josip Lovriha. Odraščal je z dvema bratoma in dvema sestrama. Starejši brat Dušan je kar 25 let opravljal funkcijo dolinskega župana in bil tudi deželni poslanec.

Otroška Josipova leta so zaznamovali težki časi fašističnega zatiranja. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, vendar mu nadaljnje šolanje ni bilo omogočeno, saj je fašistična oblast ukinila slovenske šole in s tem prikrajšala za izobrazbo celotno njegovo generacijo.

9. marca 1943 je italijanska oblast mobilizirala mlade fante iz slovenskih in hrvaških istrskih vasi, letnike 1924, 1925 in 1926, da bi preprečila njihov odhod v partizane. Med njimi je bil tudi Pepi, ki so ga poslali v posebne bataljone, najprej v L’Aquilo, nato v Foggio. Po italijanski kapitulaciji so se nekateri mladi fantje pridružili prekomorskim brigadam, drugi pa so si želeli domov, da bi se priključili partizanom. Pepi se je odločil za vrnitev, vendar so ga v Mestrah, skupaj z drugimi tovariši iz Doline, ujeli Nemci in jih poslali na prisilno delo v Nemčijo. Osvoboditev je dočakal v Dortmundu, a tudi po koncu vojne ga Angleži niso takoj izpustili, saj so se bali, da bi se pridružil Jugoslovanom in s Sovjeti nadaljeval vojno proti Zahodu.

Bil je član mladinskih brigad

Po vrnitvi domov se je vključil v politično in družbeno življenje. V novi povojni socialistični Jugoslaviji se je udeležil političnih tečajev, nato pa kot prostovoljec mladinskih udarnih delovnih brigad v Bosni sodeloval pri gradnji železniške proge Šamac-Sarajevo. Med šolanjem so mu ponudili možnost nadaljnjega izobraževanja v Beogradu, vendar je zaradi spora med Titom in Stalinom leta 1948 moral načrte opustiti in se vrniti v Dolino.

Ker sta mu bili delo in delavske pravice najbolj plemeniti vrlini, je bil dejaven v komunistični partiji in pri sindikatu. Po poklicu je bil zidar, vendar je svoje življenje posvetil tudi družbenemu udejstvovanju. V tem obdobju je spoznal svojo življenjsko sopotnico Marto, hčer Franca Pertota, znanega nabrežinskega kulturnega delavca in narodnjaka. V zakonu sta se jima rodila sinova Vojko in Adrijan.

V Dolini si je Pepi zgradil dom in se zaposlil na občini. Ves čas je bil aktiven tudi v Kulturnem društvu Valentin Vodnik, kjer je dolga leta pel v zboru. Sodeloval je pri ustanovitvi zadruge, ki je upravljala zadružno društveno gostilno v Šanci. Še danes je član krajevne sekcije Vsedržavnega združenja partizanov Italije (VZPI).

Njegovo življenje je prepleteno z bojem za narodnostne in delavske pravice, predanostjo skupnosti ter ljubeznijo do družine in domačega kraja. Ponosen je na ženo Marto, ki je verjetno najstarejša še živeča Nabrežinka (julija bo praznovala 99 let), na dva vnuka in tri pravnuke.

Dokler je mogel, je skrbno gojil vrt in vinograd. S prijatelji, ki predstavljajo več generacij, se je zbiral v skupini »klapa iz kantine«, ki se ob vsakem rojstnem dnevu katerega koli člana zbere na »marendi«, kjer pokramljajo in zapojejo.