Uresničil otroške sanje in postal astronavt

Otroške sanje se lahko včasih uresničijo, a je za to potrebno imeti voljo in premagati strah, da je izpolnitev še tako norih sanj mogoča. Paolo Nespoli je kot otrok gledal, kako je prvi človek stopil na Luno. In zato je seveda želel postati astronavt tudi sam. Imel je »srečo«, da mu je to tudi uspelo, a v resnici je za to potreboval veliko vztrajnosti in tudi trme.

Nespoli je včeraj pred prepolno dvorano v hotelu DoubleTree by Hilton spregovoril na nizu pogovorov Mondofuturo, ki sodi v festival znanstveno fanstastičnega filma Science+Fiction. Z njim se je pogovarjal Emilio Cozzi.

Potem ko je odslužil vojaški rok, se je kasnejši astronavt odločil, da ostane v vojski. »Takrat smo šli z mirovnim kontingentom v Libanon,« je dejal. Ko je končal s to misijo, so ga vprašali, kaj bi rad delal. »Kot otrok sem si želel postati astronavt, a je to nemogoče«, je mladi Nespoli odgovoril Oriani Fallaci, ki mu je postavila zgoraj omenjeno vprašanje. Njene besede ga niso pustile pri miru, dokler se ni nekaj mesecev kasneje odločil, da zapusti vojsko in poskusi postati astronavt.

Tretjič mu je uspelo

Preštudiral si je kriterije, ki bi jih moral imeti za to, da ga sprejmejo v vesoljno agencijo. »VNaso (ameriško vesoljno agencijo) sprejmejo kandidate, ki so visoki do 1,90 metra, jaz sem visok 1,88. Za las sem zadoščal kriteriju. Potrebna pa je bila diploma iz tehniških disciplin in znanje angleščine,« je naštel astronavt. Tako se je pri 27 letih vpisal na univerzo in začel študirati letalsko in vesoljsko inženirstvo ter angleščino (v šoli se je namreč učil francoščine).

»Trikrat sem poskusil priti v italijansko vesoljsko agencijo, preden mi je uspelo,« je pojasnil Nespoli. Tudi tretjič je šlo za las, saj je bila idealna starost za bodoče astronavte med 27 in 37 let, sam jih je takrat štel že 40.

»Leta 1998 sem kot 41-letni član evropske vesoljske agencije odšel v ZDA, saj so me poslali na izobraževanje k Nasi,« je dejal Nespoli.

Več v torkovem Primorskem dnevniku.