V 76. letu starosti je v nedeljo v katinarski bolnišnici zaradi posledic okužbe s covidom-19 umrl univerzitetni profesor Marco Dogo. Poučeval je zgodovino Vzhodne Evrope na Filozofski fakulteti v Trstu (smer sodobna zgodovina).
Dogo, ki je stanoval na Opčinah, se je rodil leta 1946 v Padovi. Upokojil se je pred nekaj leti, a je še naprej gojil svojo ljubezen do »učiteljice življenja« (beri zgodovine) in sodeloval s tržaško fakulteto. Že zelo mlad se je zaljubil v Balkan in je imel rad vse narode, ki živijo na tem območju. V 70. letih prejšnjega stoletja, pred zaposlitvijo na tržaški univerzi, je nekaj let preživel v Beogradu, prestolnici Jugoslavije. Tam se je naučil srbohrvaščine (bral in razumel je tudi makedonščino, bolgarščino in delno turščino), obiskal je številne zgodovinske kraje, spoznal veliko ljudi ter predvsem razumel značaj na tem območju živečih narodov.
»Italijan bo s težavo razumel miselnost balkanskih narodov in njihovo dojemanje pripadnosti plemenu ter povezanosti z zemljo, na kateri so se rodili,« je večkrat ponavljal med univerzitetnimi predavanji. Ta niso bila nikoli banalna in dolgočasna, temveč vsakič sočna in bogata z legendami ter osebnimi izkušnjami. Vsi njegovi študentje s(m)o vedeli, da je nekdanjo Jugoslavijo prevozil s svojim jeklenim konjičkom. Motor je bil namreč njegov stalni življenjski spremljevalec.
V Trstu je Dogo sodeloval z Deželnim institutom za zgodovino odporniškega gibanja v FJK in zgodovinsko revijo Qualestoria, pri kateri je bil tudi član znanstvenega odbora. Napisal je vrsto zgodovinskih publikacij. Med najbolj zanimivimi je knjiga Kosovo. Albanesi e serbi: le radici del conflitto, ki je izšla leta 1999.