Zdravnik, ki je vedno blizu svojim pacientom, navdušen profesor, zlasti pa predstojnik kardiovaskularnega oddelka katinarske bolnišnice, s katerim si je ta priboril mednarodni ugled v najrazličnejših kotičkih sveta. Kardiolog Gianfranco Sinagra je bogatemu življenjepisu številnih uspehov dodal še nagrado zlati sv. Just, ki je leta 1967 nastala na pobudo skupine tržaških kronistov in jo podeljuje deželni novinarski sindikat Assostampa v sodelovanju z Občino Trst in podporo fundacije CRTrieste. Razlogov, da bi se bahal mu skratka ne manjka in vendar pogovor čisto neposredno začne z vprašanjem: »Kaj ste mi nakuhali?«, ki mu sledi daljši smeh.
Nagrajenca so razglasili včeraj, na dan tržaškega zavetnika, po katerem nagrada nosi ime. Letošnja odločitev hoče biti tudi priznanje celotnemu tržaškemu zdravstvu, zdravnikom, medicinskim sestram in osebju, v času, ko pandemije nismo še popolnoma premagali, je komentiral predsednik sindikata Carlo Muscatello.
Na kardiovaskularnem oddelku vsako leto beležite približno 2500 hospitaliziranih bolnikov, preko 1500 invazivnih posegov in 60.000 pregledov. Seznam priznanj postaja vse daljši. Kateri je recept za vaš uspeh?
Gre za mešanico različnih sestavin: vsakodnevnega truda, resnosti, prenašanja znanja,kvalitete dela, tehnološke naprednosti, kritičnega pristopa do raziskovanja, skrbi do bližnjega... Zlasti pa ne smemo pozabiti, da to nikoli niso priznanja enemu samemu posamezniku, temveč neki delovni skupini. Ugled, ki ga neka ustanova ima, sloni na celi ekipi, ki posveča svoje življenje iskanju pravega ravnotežja med kvalitetno zdravstveno oskrbo in pozornostjo do sočloveka. Rekel bi, da skrivnost leži v navdušenju, s katerim opravljamo svoj poklic in prizadevanjih, ki jih vlagamo v izobraževanje mladih študentov, zdravnikov specializantov, medicinskih sester, tehnikov...
Leta 1986 je zlati sv. Just prejel vaš predhodnik, eden glavnih ustanoviteljev tržaške kardiologije, sicer ugledni politik Fulvio Camerini, ki je bil med drugim tudi vaš mentor. Kako se ga danes spominjate?
Bil je velika osebnost. Na zelo visoki ravni je znal združevati kulturo, kritični duh in vztrajnosti pri delu ter obenem bil odličen vodja. Poklicu je znal vdihniti mednarodno razsežnost, tako v Italiji kot v Evropi je malokdo dosegel njegovo višino. Drugače pa je on bil tudi glavni razlog, zaradi katerega sem se leta 1987, takoj po končanem študiju iz medicine na Univerzi v Palermu odločil, da pridem v Trst. Poslušal sem ga na nekaterih predavanjih. Očaral me je s karizmo, s katero je znal svoje veliko znanje posredovati drugim.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.