Trajen spomin na usodni čas in na pokojni domačinki

Tlakovci spomina so drobni kamni kockaste oblike, a po svoji vsebini in pomenu so največji spomeniki v Evropi, ki govorijo o žrtvah nacizma, in ki naj bi spodbujali kolektivno zavest, da se tudi na žrtve, ki so umrle v nacističnih taboriščih, ohranja živ spomin. Značilno za tlakovce spomina ali tudi spotikavce je, da jih postavijo prav pred domove, od koder so bile žrtve izgnane in odpeljane v smrt. Ideja za polaganje tlakovcev spomina se je porodila nemškemu umetniku iz Berlina Gunterju Demnigu ob odkritju spomenika Sintom v Kölnu. Od leta 1992 jih postavlja po vsej Evropi.

V Trstu jih je več kot sto, v slovenskih vaseh na Tržaškem pa 19, katerim se bosta jutri pridružila še dva. V Dolini bo namreč jutri velika slovesnost, ki bo vsebovala dva pomembna trenutka, odkritje plošče z napisom »Trg padlih za svobodo – Piazza caduti per la libertà« in odkritje tlakovcev spomina domačinkama Savi Sancin in Albini Prašelj por. Jercog, ki sta umrli v Rižarni.

Grozoviti dnevi v vasi

Dolina je bila med drugo svetovno vojno tarča treh nemških pogromov. Drugi pogrom, 22. aprila 1944, je bil najbolj tragičen. Tega se še prav dobro spominjata Nerina Zeriali in Just Žerjal, živi priči tistega žalostnega dne. Tedaj so skupaj z večjo skupino deklet in žena zajeli tudi Savo Sancin. Ob vdoru v vas so Nemci odgnali moške, ženske in otroke na Kolužo in jih stražili z naperjenimi mitraljezi. Pri cerkvi so bili parkirani vojaški tovornjaki. Nemci so moške in ženske strpali na kamione in jih odpeljali v zapor Coroneo.

Sava je živela na robu Gorice na št. 92. Izhajala je iz trdne kmečke družine Kulužerjevih, morda najbolj premožne v vasi. V družini Ivana Sancina in Marije Ukmar je bilo pet otrok, od katerih štiri hčere. Sava se je rodila leta 1920; bila je sestra Ivana Sancina - Jova (1913), ki je padel na Nanosu 21. aprila 1942, kot je po svojih natančnih raziskavah na novo dognal ljubiteljski zgodovinar iz Vipave Primož Plahuta.

Sava je bila zagnana aktivistka, kurirka, in se je zavedala nevarnosti svojega početja. Vedno je pravila, da če pridejo Nemci v vas, da se bo skrila v kamin. Pogrom jo je zalotil zunaj hiše. Na poti proti Koluži je izkoristila trenutek zmede in stekla na Šuščev senik v bližnji hiši, a jo je nemški vojak s konico očesa zapazil in ji sledil. Skrila se je v seno, skupaj z Danilo Ota, ki je bila v visoki nosečnosti. Nista se uspeli zakopati dovolj globoko v seno, vojak, ki je z bajonetom zabadal v kopo, ju je odkril, ker je Danilo ranil v trebuh. Privedel ju je na Kolužo. Danilo so odpeljali s sidekarjem in jo odvrgli v Valah pod Dolino, kjer je v hudih mukah izkrvavela. Sava je končala v Rižarni. Ker so vedeli, da je aktivistka, so jo zverinsko mučili, a ni ničesar izdala. Domačinki pa je zaupala, da če jo bodo še enkrat tako mučili, da bo težko vzdržala. Naslednjega dne, 22. junija 1944, je končala v krematorijski peči.

Albina Prašelj se je rodila 20. julija 1912 v Dolini, oče je bil Josip Prašelj, mati pa Jožica Rojc. V družini sta bila še brat Slavko in sestra Edi, ki je še živa in stanuje v Miljah. Družina je živela na Brcah. Albina se je v Dolini omožila s Cvetom Jercogom in 27. aprila 1936 dobila sina, ki se je imenoval Ausonio, a so mu doma rekli Sonjo. Albina je bila najprej gospodinja, kasneje pa je prodajala cigarete in tobak v majhni trafiki nasproti svojega bivališča.

Tudi Albina je bila predana idealom NOB in je delala za partizane. Bila je kurirka. Collottijevci so jo že dolgo časa zalezovali. Na dan 1. novembra 1944, ko so jo zajeli, je nesla partizansko pošto v Trst, čeprav so ji vsi odločno svetovali, naj ne hodi, a je bil čut dolžnosti močnejši. Odpeljali so jo v Coroneo in jo mučili. Nato je končala v Rižarni, kjer je preminila 30. novembra 1944. Mož Cveto in sin Ausonio sta se decembra 1949 odselila v Argentino, a sta z Dolino ohranila tesne vezi; večkrat sta se vrnila na obisk, predvsem za majenco.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.